Konec prejšnjega in začetek novega tedna sem preživel v Libanonu. Srečal sem begunce – kristjane in muslimane – iz Iraka, ki so rešili gola življenja, vse drugo pa izgubili. Na izbiro so imeli troje – spreobrnjenje v “pravo vero”, izselitev ali smrt. Videl sem deklico, ki je v napadu džihadistov izgubila obe nogi. Srečal sem begunce iz Afrike, ki so več let potovali do Libanona in želijo v Evropo. Govoril sem z ženskami, ki so jih prevarali s ponudbami o delu…

Poslušal sem libanonskega politika kristjana, ki je razlagal notranjo politično blokado in zaskrbljujoče razmere v regiji. V Libanonu ne morejo oziroma nočejo izvoliti predsednika. Število beguncev je prešlo število milijon in pol. Posebej pa sem si zapomnil, kako je isti politik začel svoj nastop: “Če kdo pravi, da je tako dobro govoril, da so njegovo razlago o Bližnjem vzhodu vsi razumeli, ta ni govoril dobro.”

Primerjam nerazložljivost Bližnjega vzhoda z nerazložljivostjo Slovenije. “Ne razumem, kaj je pri vas narobe”, mi je reklo že nekaj diplomatov. Prvi vtisi so dobri, potem pa ugotovijo, da je nekaj narobe.

Del odgovora vidim v tem, da smo oboji doživeli koncepte trde moči, ki so se izdivjali z likvidacijsko izključujočostjo. Nasilje je ljudi razdelilo, mednje zasejalo strah, nezaupanje, prilagodljivost in stavo na golo moč. Čemur se čudimo danes v Iraku in Siriji, so naši ljudje začeli doživljati leta 1941, nekateri še po letu 1945. Brezprizivno in totalno.

Naš politični sogovornik, ki je bil v libanonski vojni ugrabljen in ranjen, je optimistično zaključil, da bo Libanon našel pot v spravo, spoštovanje različnosti in vključujoč model vladanja.
Kristjani, suniti in šiiti se morajo pogovoriti in dogovoriti. Čim bolj se bo umirila regija, tem lažje bodo našli skupen jezik.
…….
Tudi pri nas se bomo enkrat morali pogovoriti, zakaj nam ne gre. Tudi z Milanom Kučanom! Po nastopu o prihodnosti EZ na Forumu 21 nisem mogel verjeti, da lahko postane odziv na neko vabilo “dogodek” in zadeva nacionalnega opredeljevanja, ne da bo koga – razen STA – zanimala vsebina mojega nastopa. Zdi se mi, da sem prestopil črto, ki je določena s slovenskim polarizacijskim modelom. Šel sem “tja”, takorekoč k “njemu”. Ena centrala, ki pri nas izdaja politične certifikate in etikete mi je vpisala plus, druga pa minus.
Mene pa tudi po tem poskusu “prijateljskega” diskreditiranja zanima, kdaj se bomo kaj pogovorili, preden nam vsa mladina iz zavožene države ne uide na tuje. Pogovor o prihodnosti EZ je nujno pogovor o evropski prihodnosti Slovenije. Tega smo se na F21 komaj dotaknili.

Ko prebiram v Demokraciji Justina Stanovnika, se vprašam, kdaj bomo Slovenci našli pot iz “To niso moji ljudje.” v “To so naši ljudje.” Prvi stavek je o “drugačnih ljudeh” izrekel človek, ki je nemočen doživel grozo likvidacijskega komunizma. Drugi stavek lahko izrečemo samo skupaj, če hočemo živeti skupaj, naši mrtvi pa počivati v miru.

Če hočemo naprej, moramo spremeniti model obnašanja. V letih 1990 – 1992 smo se nekatere stvari vendar dogovorili – celo to, kako bomo šli na referendum o osamosvojitvi. Nova oblast je bila vključujoča, takratna opozocija je povabilo na pogovor sprejela. Recimo, da je v nekaterih trenutkih vsaj objektivno delovala ideja skupnega dobrega. Kmalu pa je bila zasenčena z idejo oblastne prevlade. Ta je raznesla in odnesla Demos, ta je prinesla koncept privatizacije s tajkunsko prakso in dragimi posledicami za vse, ta je ohranula monopole v zdravstvu… Dobiček se privatizira, izgube so socializira.

Ker nas obvladuje ta koncept moči, doslej niso bile izvedene nujne reforme. Ne gre samo za kratkovidno prevlado ožjih interesov nad skupnimi, gre tudi za onemogočanje tistega, ki je reformiranju naklonjen. Recimo drugače – drugi ne sme uspeti. Šest let se igramo vroč kostanj in čakamo z vilami in cepci tistega, ki bo res kaj spremenil. Ne vodijo nas skupni cilji, ampak strah pred političnimi posledicami. Živimo proti resnici o spremenjenenm stanju. Na izzive odgovarjamo s starimi miti in obrambo starih privilegijev. Nihče ne bi ničesar dal, zato izgubljamo vsi. K temu drsimo v medgeneracijski spopad.

Model slovenskega življenja v različnosti navaja na nerodovitnost. Iz tega ne pride dodana vrednost. To vodi v nepotrebne paralelne strukture in stroške.

Doživeli smo čase, ko smo živeli drug proti drugemu. Sedaj živimo bolj drug mimo drugega.

Na razpolago sta še dve možnosti – živeti drug z drugim in drug za drugega. Vesel bi bil že prvega.

Zaživeti bi morali v različnosti, ki bi vzpodbujala k rasti in sodelovanju. Vsaka zdrava različnost pa mora nujno temeljiti na spoštovanju dostojanstva udeleženih.