Velikokrat me ljudje sprašujejo, kakšen je moj delovni dan ali teden. V odgovor nastajajo ti dnevniški zapisi …
V službo grem z vlakom. Za eno postajo. Od Etterbeka do Gare de Luxembourg, ki je tik ob parlamentu.
8.00 – delovni zajtrk K4I (Znanje za inovacije). Pripravljamo peti inovacijski vrh. Odnos do inovativnosti je znotraj Zveze še zelo različen. Trudimo se, da bi inovacijska logika delovala povsod in zagotavljala dodano vrednost gospodarstvu. Za sodelovanje smo pridobili tri komisarje, med njimi tudi dr. Janeza Potočnika. Poslanci prevzamemo gostiteljstvo za posamezne teme. Sam prevzamem panel o inovativnosti v malih in srednjih podjetjih.
10.30 – kava s Silvano, da se malo bolj vsebinsko pogovoriva o njenem stažiranju. Prosim jo, naj mi pripravi povzetek Habermasove knjige o evropski krizi. Z njim sem imel čast sedeti pred leti v Prodijevi komisiji za prihodnost Evrope.
10.00 – obisk Inga Paša. Seveda mu ni vseeno, kaj se dogaja s Slovenijo in kakšen bo račun. Skrbi ga za mlade, ki odhajajo. Pred dobrimi dvajsetimi leti smo našli pot iz krize. Takrat smo se ukvarjali z zunanjim sovražnikom, danes govorimo o tatinski državi, o mafiji. Sedaj smo problem sami sebi. Proti zunanjemu sovražniku si lahko celo enoten, proti razdiralcem od znotraj je to zelo težko. Vedno naletiš na povezave, ki to preprečijo. Spomniva se tudi, kako nemarno je včasih Slovenija pozabila na svoje zaveznike in strateške partnerje.
11.00 – Odbor za zunanje odnose. Vzhodno sosedstvo. Potem glasovanje.
Kosiva s Silvano, da poglobiva dopoldanski pogovor. Parlament ponuja obilo zanimivih prilik za spoznavanje, osebno rast, mreženje… Zanima me, kakšni so njeni posebni interesi.
14.15 – Z dvema prijateljema pripravljamo Evropski molilni zajtrk. Po Evropi je že 21 parlamentarnih molilnih skupin. V četrtek bodo začeli z njo v Sarajevu, kjer je potreba po spravi še vedno velika. Srečali se bodo poslanci muslimani, katoliki, pravoslavni – nekateri mi tega sploh ne morejo verjeti.
Naredimo ožji izbor za glavnega govornika. Lani je bil predsednik Evropskega sveta H. Van Rompuy, letos se nagibamo k predsedniku vlade ene od nordijskih držav.
15.00 – spet na Odboru za zunanje odnose. Govora je o strateškem sporazumu med EZ in Kanado. Ker sem poročevalec za podoben sprazum z Japonsko, me zanima, kako bomo rešili vprašanje pogojevanja s spoštovanjem človekovih pravic in demokratičnih standardov, kar za Kanado ne bi smel biti problem. Zavzamem se za formulacijo, ki bi dajala nekaj več manevrskega prostora pri pogajanjih. Pri Japonski je vprašanje smrtne kazni. S poročevalko Jegglejevo se dogovoriva za skupni amandma.
16.15 Skupno seja Odbora za razvoj in Odbora za okolje. Vprašanje revščine in trajnostnega razvoja. V intervenciji povem naslednje: “Vprašanja trajnosti bi se rad lotil z vidika zdravja. Zdravje je sintetični izraz vsega kar delamo narobe – v proizvodnji in potrošnji. Zdravstveni trendi na splošno niso obetavni – rak nezadržno napreduje, diabetes, redke in druge bolezni.
Včeraj sem s to zavestjo predlagal amandma k Resoluciji o Skupni varnostni in zunanji politiki. Predlagam, da je poslej zdravje v naših sporazumih z drugimi partnerji izrecno omenjen element varnosti in zunanje politike.
Mislim, da bi bilo treba širše opredeliti pojem revščine. Revščine ne izraža samo nacionalni dohodek na prebivalca. Slabšanje zdravstvenih indikatorjev, umiranje čebel, upadanje biodiverzitete itd. je izraz revščine – tudi v bogatih deželah. Je posledica paradigmatske revščine, ki je ne plačujemo samo skozi krizo zdravstvenih sistemov, ki se soočajo z velikimi problemi.
Treba je delati globalno in lokalno. Na globalni ravni potrebujemo paradigmo, ki bo v skladu z zakoni narave. Na lokalni ravni pa je treba ljudem pomagati, da bodo znali na najbolj učinkovit način uporabiti razpoložljive lokalne vire.
Pred nekaj dnevi sem se imel priliko seznaniti z organskim kmetovanjem v južni Indiji. Njihovo geslo je – zero investment farming. Videl sem, da deluje, z lokalnimi viri, tudi z lokalnim semenom, o čemer smo v tej hiši že obširno razpravljali.Za konec. Navajeni smo reči – potrebujemo več denarja. Potrebujemo veliko več kot denar. Predvsem pa ima smisel denar pregledno uporabiti za prave namene. Hvala.”
Srečanje predstavnikov pobude “One of us”(Eden izmed nas) ujamem samo za nekaj minut in zamudim nastop slovenskega predstavnika. Ob koncu srečanja povem samo en stavek: “To ni politični, ampak preživetveni projekt.” Pobudo je mogoče podpisati on-line.
Na poti v pisarno srečam skupino obiskovalcev iz Brežic, ki med njimi je kar nekaj bivših SKD-jevcev, pa tudi predsednik občinskega odbora NSi. Imajo vse, kar je potrebno za dobro voljo.
18.00 – Zaradi naslednje dolžnosti si ogledam razstavo kolegice Zofije na temo zdravja že pred uradnim odprtjem.
18.45 – Doma obiščem Marca Jansensa, prvega veleposlanika EZ v Sloveniji. Ni najbolj trdnega zdravja, za Slovenijo pa se še vedno močno zanima. Njegovo poznavanje bivše Jugoslavije in razumevanje za slovenske politične cilje je bilo zelo pomembno za njegovo uspešno delo v Sloveniji, oziroma za nas.
20.00 – Ekipa je še na delu. Hočejo zaključiti danes začete zadeve.
Tudi domov se odpravim z vlakom. Ob devetih me že dolgo ni bilo “doma”. Popijem ingverjev čaj in pojem sočno koruzo. Ob tej uri bo to dovolj.
Edina naloga, ki mi je ostala za danes, je poklicati prijatelja znanstvenika v Italiji, ki se bori z rakom. Imava dolg, izčrpen pogovor. Ko si v tej koži, te zanima veliko zadev. Vesel sem, ko slišim glas, ki izraža močno voljo do življenja.