Velikokrat me ljudje sprašujejo, kakšen je moj delovni dan ali teden. V odgovor nastajajo ti dnevniški zapisi …
Včeraj sem pred spanjem prebiral Miha Mazzinija. Še en pisatelj, ki diagnosticira. Ugotavlja, da se v krizi usmerjamo nazaj – zadetek. A priori to sicer ne bi smelo biti tako narobe. Vsak naprej in ima tudi neki prej. Jugonostalgija po treh propadlih Jugoslavijah in ponovna prodaja socializma nam res ne moreta pomagati. V preteklosti bi lahko našli boljše navdihe – socialni in zadružni čut J.E. Kreka – na primer. Pri nas raje uvajamo sisteme, kot načela. Socializma ne potrebujemo, potrebujemo socialnost, socialno državo. Vsaj táko, kot jo poznata Nemčija in Finska, kjer deluje socialno tržna ekonomija.
Glas pisateljev pomeni, da je pri nas zares hudo. Spet bomo zavrteli slovenski kulturno organizacijski model. Vprašanje pa je, kdaj bo kritičnemu pisateljskemu glasu to pot sledila politika. Politika, ki bo postavilo na prvo mesto dobro polisa, se bo slej ko prej morala zgoditi. Političnega in gospodarskega zdrsa ne bi bilo brez moralnega zdrsa. Ker ena stran to vešče in zaenkrat še kar uspešno pripisuje prinašalcem novega (demokracija, samostojnost, Evropa), je megla še gostejša. Smisel za novo se lahko zgodi samo v območju nove etike. Cilj pa si zastaviš lahko samo, če ti je jasno izhodišče, oziroma se zavedaš, zakaj si prav tu. Brez razumevanja vzrokov za krizo bomo samo tavali in bomo vse bolj odvsini od drugih.
Včeraj sem srečal na kostanjevem pikniku v Vitovljah človeka, ki mi je brez zadrege dejal – “Leta 1990 sem te pozdravil, zdaj bi najraje …” Propaganda deluje. Potem sva se pogovorila. Vsi niso enaki, tudi politiki ne. Osamosvojitvena vlada je trajala samo dve leti. Oditi je morala, da se ne bi zgodile globlje reforme, da je lahko tekla naprej v bistvu stara igra. Sveta Marija vitovska, izprosi nam dar razlikovanja.
Na letalu za Pariz (letalo preko Frankfurta je bilo že polno) prebiram Delo. O smrti predsednika ELS, enega vodilnih evrospkih politikov, še vedno ne najdem nobene besede. Očitno to ni objave vredna novica.
Všeč mi je intervju z Zdravkom Inzkom. Verjamem, da ga marsikaj boli. Najprej neenostnost med slovenskimi organizacijami samimi. Pa se kljub vsemu zgodi neka Angelika Hribar in pride kot prva Slovenka s Koroškega v avstrijski parlament.
S TGV potrebujem do Strasburga dve uri in pol. Pokličem staro znanko, ki se bori z rakom. Pravi, da ga je imela povsod. Tudi tumor v glavi. Prestala je veliko kemoterapije. Počuti se še močno utrujeno, vendar že lahko hodi do ene ure na dan.
16.00 – politična skupina. V Luksemburgu je zmagala Junckerjeva stranka, vendar za nekaj odstotkov manj kot pred štirimi leti. Več so dobili liberalci. Možna je tudi leva vlada. Obravnavamo štiri poročila, med njimi proračun za 2014. Povečal se bo za 1,9%, tudi zato, ker se je pridružila Hrvaška, manj pa bo za potovanja delegacij. Na poti v plenarno dvorano srečam slikarja Vojka Gašperuta z ženo. Nekaj let ga nisem srečal.
17.00 – začetek plenarnega zasedanja. Predsednik sporoči, da se je nanj obrnil predsednik Evropske komisije Barroso z željo, da EP glede proračuna odločal čimprej, da ne pride do plačilne nesposobnosti Evropske komisije sredi novembra. Odbor za proračun naj bi se dobil jutri. Svet o predlogu spremembe proračuna še ni obravnaval. Se mi ne zdi najbolj resno. Ni treba, da bi EP prevzel vlogo grdega račka. Tudi izgleda, da ne bo tako. Ne bomo dali zadeve na dnevni red, dokler ne bomo dobili predloga in se o njem ne bo izrekel Odbor za proračun.
19.00 – seja Odbora za zunanje odnose in Odbora za razvoj – izmenjava mnenj z dobitnico nagrade Saharova za svobodo misli leta 1990 Aung san Suu Kyi. AsSK- življenje ljudi se v dveh letih še ni bistveno spremenilo. Potrebujemo mir, integracijo, spravo. Etnične skupnosti si želijo federalne unije. Zato je potrebno spremeniti ustavo. Ustava iz 2008 je pomanjkljiva. Ohranja privilegiran položaj vojske in struktur okrog nje. Za spremembo je potrebno soglasje vojske. Podporniki bi morali pozvati k spremembi ustave. Želimo si sistema, ki bo vzbujal zaupanje. Ljudje se morajo čutiti varne. To je mogoče zagotoviti samo z neodvisnim sodstvom. Vzpostavitev pravne države je ključno. Problemov se moramo lotiti mirno, vztrajno in s prioritetami. Opredeliti bi se morala vlada. Dokler ne bo podpore, prihodnost demokracije v Burmi ni zagotovljena. Strah je pri budistih in pri muslimanih – glede preživetja in glede lastnine. Rešitev je pravna država.
Pred spanjem pregledujem revijo, ki prinaša zanimive nove aplikacije. Koliko ustvarjalnosti je sprožil Steve Jobs z iPadom.