Velikokrat me ljudje sprašujejo, kakšen je moj delovni dan ali teden. V odgovor nastajajo ti dnevniški zapisi …
Jutro se je lepo začelo. Avtobusov proti centru ni bilo na pretek, zato sem se usedel v taksi, ki se je pripeljal mimo. Taksist ni vključil števca in začel sem razmišljati o izkušnji z enim od ljubljanskih taksistov pred nekaj leti, ko sem za dva kilometra plačal 20€ in se še dolgo čudil nad neredom na tem področju. Mož na koncu ni hotel vzeti, kljub mojemu vztrajanju, nobenega plačila. Zaradi neke moje pozornosti pred dvajsetimi leti, je rekel.
9.00 – nastop na Politični akademiji Janeza Evangelista Kreka. Tema – Evropa in globalizacija. Začnem s stanjem duha v Sloveniji. Pri nas stara politična linija sistematično širi strah pred tujci. Od zunaj, z zahoda prihaja grožnja. Bedem 1991. Globalizacijo doživljamo predvsem kot grožnjo. Tri Jugoslavije so propadle, pri nas eni sanjajo o četrti. Seveda ne morem mimo Boscarola, Jakopinov in Akrapoviča. Tem gre dobro tudi zaradi globalizacije. Zakaj se ne bi Slovenija in Evropa postavili na ambiciozno stališče, zakaj ne bi vodili globalizacije, kjer to zmoremo? Zakaj bi se obnašali obrambno in sanjali o preživelih modelih?
Omenim tudi naš odnos do direktive o čezmejnem zdravstvu. Ne vidim potrebe po odporu do bolnikov prijazne odločitve, ki omogoča, da si lahko poiščeš pomoč zunaj svoje lastne države. Poznam primere, ko so rakovim bolnikom rekli, da jim ne morejo pomagati, pa so si ti potem na tujem uspešno pomagali. Kako pomemben je vsak dan življenja! Iz zdravniških krogov slišim, da bodo sedaj bolniki hodili ven. Zakaj pa ne bi bilo naše zdravstvo tako dobro, da bi drugi prihajali k nam?!
Na nekatere naslove bodo gotovo prišli, ker so dobri, boljši ali celo najboljši. Mobilnost bolnikov bo povzročila tudi mobilnost znanja, kakovosti. Za direktivo sem glasoval z velikim veseljem.
Sicer pa se Evropa ureja, tudi zaradi globalizacije. Postavitev bančne unije bo imela gospodarske in politične posledice.
Potem se srečam s človekom, ki je bil pred dvaindvajsetimi leti svetovalec pri naši vladi za zamenjavo denarja. Težko razume, kam je zabredla slovenska ladja.
Po kosilu se z Branko odpraviva na našo parcelo, kjer nas čaka še nekaj jabolk. Na pomoč pride nekaj prijateljev, brat Branko speče kostanj, fotografiram jesenske barve sosedovega vinograda, skale, pri katerih sem se kot otrok rad ustavljal – meditiral, bi rekli danes. Ponovno razmišljam, da nisem od tu nikamor odšel. Tistih deset let nepozabne mladosti tu me je lociralo za vedno.
Nekdanja soseda pravi, da nisem sposoben. “Kučan ima vikende, Anderlič ima nekaj… Ti nimaš pa nič. Ti si nesposoben.” Zaenkrat mi zadostuje, da lahko od časa do časa obiščem kraj, kjer sem se rodil in na vsaki dve leti oberem nekaj jabolk. Gob pa ne dobim več, ker jih praviloma prej poberejo drugi.
Ko se poslavljamo od rojstnega brega, slišimo prve hiše v vasi, od Škerjanca harmoniko obiskovalcev iz Moravč pri Litiji.
19.00 – doma. Z obiskom nas počasti Peter Skvarča, vodilni strokovnjak za ledenike v Južni Ameriki, proučevalec Antarktike, plezalec – z bratom sta osvojila v Andih 27 deviških vrhov … Prideta še I. in M. Obujamo spomine, zlasti tiste ledeniške pa na Estancio Christino, spomnimo se Lenarčičevega letalskega podviga okrog sveta, ko je letel tudi na Antarktiko, zapojemo… Dolgo nam ne zmanjka.