Velikokrat me ljudje sprašujejo, kakšen je moj delovni dan ali teden. V odgovor nastajajo ti dnevniški zapisi …
Brat mi pove, da je umrl bratranec Jože. Kap. Rodil se je nekaj dni pred menoj istega leta. Ko sva se srečala pri oglarski kopi poleti, mi je daroval zelenko slivovke iz leta 1991. Hvala Ti, Jože, hvala za ljubezen do gričev, med katerimi si se rodil.
8.00 – delovni zajtrk SEDE (pododbor za varnost in obrambo). Za uvod govori Maciej Popowski – priprave na vrh EZ o varnosti in obrambi. Že nekaj časa se ukvarjamo predvsem z dvema vprašanjema – kako razviti evropsko vojaško moč čez okvire mehke moči in kako priti do dodane vrednosti zato, ker smo skupaj. Govorili smo o konvergenci na obrambnem in varnostnem področju. Ilustracija – menda je v EZ 21 različnih tipov vojaških vozil, da o helikopterjih in njihovi oborožitvi ne govorimo. Zanimivo, skoraj nenavadno je, da si kar nekaj naših partnerjev želi močnejše evropske obrambne identitete. Ponavadi si glede tega države želijo šibkejše partnerje. Enostavno situacijo imajo Poljaki – tam je v ustavi določeno, da gre za obrambo iz proračuna 1,9%.
9.00 – sestanek slovenske delegacije v Evropski ljudski stranki. Pogovarjamo se o novi brošuri, v kateri bomo predstavili delo v tem mandatu.
Ustavimo se tudi pri zavajajočem naslovu v Večeru, da služimo po 6000€ neto na mesec. Zanimivo, da se doslej v slovensko javnost ni uspel prebiti podatek, da plačamo skupaj 50% davka.
Naši kolegi nas sprašujejo, kako je v Sloveniji. Ne moremo se delati, da ne vemo tistega, kar vedo tudi oni. Lakiranje nima nobenega smisla, zlasti ne v krizi, ko je treba vedeti, kako zadeve stojijo.
Nekaterim uspeva „farbanje“ Slovencev, zgleda, da se ne bo dalo na enak način „nafarbati“ EZ. Reči bobu bob, menda ni greh. Je pa res, da ga težko in neradi razlagamo. Kako bi si želeli drugačnih številk – glede proračunskega primanjkljaja, glede bančne luknje, glede cene zadolževanja, glede korupcijskega ranga, glede davkov, pokojnin in plač. Bomo videli, kakšne bodo končne številke.
Spomnim se, kaj je pisala Mladina o trojki. Menda se zgodi, ko se usedejo potentati. Ne. Spoštovani g. Repovž, zavajate ljudi! Trojka se zgodi, kadar pride potreba po njej, kadar neka država članica ne zmore rešiti svojih problemov sama, kadar jo sama povabi – in to znotraj družbe, ki smo se ji prostovoljno pridružili – šele nato se usedejo predsedniki vlad in drugi odločujoči.
Slikajo sovražnika, da bi pokrili golega cesarja. Tako je ves čas deloval boljševizem.
Še nekaj – EZ, iz katere vsem znano prejemamo več kot vanjo dajemo, ni izpraznila državnih bank, niti privatizirala velikih podjetij – in kateri smo se prostovoljno pridružili – mora reagirati, ker smo njen del. Nobena od njenih članic si ne želi balkanizacije Evrope, hočejo, da se postavimo na zdrave osnove, pri tem so nam pripravljeni pomagati, vendar pod določenimi pogoji, za katere glasovala tudi Slovenija.
Tovariši in tovarišice, gospe in gospodje, mi smo v EZ polnopravni člani, mi nismo zunaj in Bruselj ni naš sovražnik. Irska, Portugalska , Španija, Grčija, Ciper – vsi so prosili za pomoč in že kažejo znake okrevanja.
Mi smo nekaj posebnega, pri nas imamo evroskepso v vladnih strankah. Vnaprej tolčejo po tistem, ki nam lahko pomaga (zapisal sem “lahko”, ker še nisem pozabil na besede predsednice vlade, da “potrebujemo samo čas”). Kdor je bral ponedeljkove Finance, lahko razume, zakaj je tako.
9.45 – priprava na konferenco MAC (poslanci proti raku).
10.00 – konferenca o imunski terapiji. Kaj bi morali storiti v podporo uspešni imunski terapiji po zakonodajni strani. Zberemo vse ključne deležnike – bolnike, zdravnike, raziskovalce, Evropsko komisijo, poslanke in poslance, industrijo, nevladne organizacije in novinarje. Malce se udarijo akademiki in industrija. Akademiki delajo tudi tisto, kar ne prinaša neposrednega profita.
Prof. Van der Gool z Univerzitetne klinike v Loevnu ima zelo konkretne predloge, ki jih nato komentira pet panelistov. Govori tudi bolnik, ki so mu rekli, naj napiše oporoko, pa ga je dr. Gool rešil. Oče iz Nemčije predstavi zgodbo svojega sina, ki je imel tumor v glavi in mu je isti doktor tudi podaljšal življenje. Izredno močno govori Francozinja, ki je izgubila hčerko pri štirinajstih letih – sedaj dela za fundacijo, ki podpira razvoj imunske terapije. “Vsak dan umirajo otroci…”
Ker smo omejeni s časom, se preselimo v mojo premajhno pisarno. Uživam, ko ljudje iz Komisije želijo podrobneje spoznati argumente dr. Goola in njegove ekipe. Ne želijo biti ovirani, ko želijo pomagati bolnikom. Tudi ne želijo, da je njihova klinika center zdravstvenega turizma. Želijo, da bi njihovo znanje uporabljali tudi drugje in da bi EZ pomagala pri njegovem širjenju. Prav žal mi je, da ne morem debati slediti do konca, sem pa vesel, da je pogovor pripeljal skoraj do rešitev.
15.00 – “Potreba po Evropi”. Govorijo grški premier Samaras, predsednik EP Schulz, bivši predsednik EP Pöttering, komisar Levandovski… Prirejata Karamanlisova fundacija in Konrad Adenauer Stiftung.
15.45 – intervju za parlamentarno TV o vtisih s konvencije o prihodnosti Evrope pred dobrimi desetimi leti. Konvencijo vrednotim kot pozitivno odločitev, ki je vključila tudi takratne države kandidatke. Žal je kasnejše dogajanje oskubilo osnutek ustavne pogodbe v sedanjo lizbonsko pogodbo, ki je sicer ohranila večino predlogov.
16.15 – koordinacija pisarn. Spet se je veliko nabralo. Pozitivno ocenimo prvo knjigo Fokusa 2031 in prvi strokovni seminar. Knjiga o vrednotah krščanske demokracije je bila potrebna. Če niso jasne temeljne ideje, politika konča v oblastnem aktivizmu.
Odločim se, da ne grem na Ciper, kjer bi moral v četrtek govoriti o medkulturnem in medreligijskem dialogu. Umrl je minister Demosove vlade Marjan Kranjc, čudovit človek in minister, ki je svoje delo razumel kot služenje skupnemu dobremu.
17.45 obisk predstavnika “Mémorial de la Shoa” iz Pariza. Skrbijo za spomin na holokavst. Dogovorimo se, da bomo nekaj storili v Sloveniji in v EP. Na hitro se dotaknemo tudi slovenske preteklosti in razdeljenosti. Omenim mu, da je moj oče preživel dve koncentracijski taborišči – Rab in Renicci.
18.15 – z zamudo se udeležim izredne seje Odbora za zunanje odnose na temo Ukrajine. Poročata Cox in Kwašnievski. Zapleteno in napeto. Julija Timošenko, Janukovič in pridružitveni sporazum me EZ in Ukrajino.
Od 19.00 do 20.30 urejamo z Aljažem in Miškom preostale nujne zadeve. Zadnji čas, da pišem pismo vodjem nacionalnih molitvenih zajtrkov v triindvajsetih evropskih državah – pred evropskim molitvenim zajtrkom v začetku decembra.
Po več mesecih vzamem kolo iz parlamentarne garaže in ugotovim, da je zadnje kolo spustilo. Pešačim do prve črpalke. Nič, zaprto. Pešačim do “Pizzichiotta” pred trgom Flagey. Naročim pašto “aglio, olio e peperoncino” in dva deci rdečega. Stari znanec me vpraša, če povsod naročam vedno isto. Ne vedno in povsod, ampak pri vas sem konzervativec. “Io sono progressista,” odvrne. Pa imam. Ampak bom še kdaj naročil “aglio, olio e peperoncino”.
S praznim zadnjim kolesom se odpravim ob 22.55 v dva kilometra oddaljeni apartma.