Želel sem popisati nekaj lepih počitniških vtisov s Paga, pa je smrt znova zaznamovala avgust.

Kot z jasnega je udarilo sporočilo, da je umrl dr. Andrej Capuder, minister za kulturo v osamosvojitveni vladi. Dan za njim se je poslovil še en pesnik – Ciril Zlobec, nekdanji član slovenskega predsedstva.

Andreja Capudra sem nazadnje videl nedavno v bolnici. Težko je bilo videti prijatelja, pesnika, pisatelja, prevajalca in profesorja, ki mu je bolezen vzela besedo. Toda zapomnil si bom, kako močno so govorile njegove oči. Sijale so od Življenja.

Andreju sem hvaležen, da je sprejel politični izziv kot poslanec SKD, minister in diplomat. V politiko pa je vstopil že prej, z besedo – z “Bičem in vrtavko”. Po vrtavki je padel bič. Ne zadnjič. Ko je omenil benediktinski “Ora et labora” je padlo ponovno. Ni šlo za odnos do Capudrove neposrednosti (dlaka na jeziku), ampak do drugačnega temeljnega pogleda na življenje.

Cirila Zlobca sem nazadnje srečal na lanski proslavi dneva državnosti in se takrat spomnil najinega javnega pogovora na Zemonu kmalu po izvolitvi Demosove vlade. Takrat so na ta in druge pogovore prihajali ljudje z obeh strani.

Pogovor je vodil na odprt, kulturen in neideološki način. Podoben je bil malo kasneje pogovor s Pahorjem v Novi Gorici. Pozneje se je začela začetna pogovorna osmoza krčiti na bolj ali manj “naše” dogodke.

Pri obeh pokojnih, ki sta vsak na svoj način zaznamovala svoj in naš čas, ne samo kot pesnika, imamo srečo, da lahko ostanemo z njima še naprej v odnosu, ker sta zapustila bogato dediščino. Njuno slovo nas vabi k ponovnemu branju.

Naj počivata v miru!