Proti polnoči v nekem portugalskem lokalu. Gledam Argentince in Nizozemce. Tudi Messiju ne gre. Glava, moč, hitrost, reaktivnost … samo golov ni. Kot v Sloveniji, kjer prevladuje driblanje.
Po odzivih sodeč, če izpustim propagandno agresijo izmišljenih FB naslovov, je bilo prav, da sem malo popisal zadeve za nazaj. Nekateri so nasedli propagandi SDS, da so bili krščanski demokrati v prvi Drnovškovi vladi. V njej so bili tisti (SDSS in preostali levi del Demosa, ki je podprl Janšev predlog tri tedne po osamosvojitvi, o zamenjavi Bučarja, Peterleta in še koga), ki so Drnovška podprli. V drugi Drnovškovi vladi pa sva bila skupaj z Janšem. Naj bo dovolj za jasnejši spomin.
Po vsem, kar sem prebral po prvem delu včerajšnjega zapisa, ugotavljam najprej, da se je težko pogovarjati, če eden piše iz glave, drugi iz jeter, tretji pa si pomaga z gostilniško govorico. Ostajam pri glavi in srcu. Z dodatnimi obtožbami in lažmi se ne bom ukvarjal, dr. Matevžu Krivicu pa sem hvaležen za njegova pojasnila, ki jasnijo intelektualno klimo.
V maniri diskvalificiranja in etiketiranja tistih, ki mislijo in ravnajo drugače, ne bom sodeloval. Ostajam pa pri tem, da tisti, ki misli drugače, ni kar a priori baraba.
Tudi ne vidim potrebe, da ponovno komentiram politično reciklažo na levi. Tisto, kar me predvsem zanima in s čimer sem končal večino svojih govorov v zadnjem času, je vprašanje, kako se bomo v takem stanju v Sloveniji dogovorili za skupne cilje in kakšen bo pri tem delež strank slovenske pomladi, ki so dedinje politične volje, kulture in projekta, ki je v kritičnem trenutku povezal Slovenke in Slovence, državljanke in državljane v zmagovito enotnost brez primere. Še naprej sem prepričan, da za našo prihodnost ni boljšega izhodišča in navdiha, kot je izkušnja slovenske pomladi.
K temu spada tudi Demosova koalicijska izkušnja. Takrat smo delali na širini, na pahljači strank. Krepili smo koalicijo, ki je bila vnaprej znana in skupaj smo zmagali. Ljudem so bile alternative znane. Vedeli so, kje in za kaj bo končal njihov glas. Takrat nismo govorili o konceptu mandatarske stranke, ki ga je SDS uveljavljala na volitvah 2008, kar je prispevalo k izpadu NSi iz parlamenta.
Zmagovito pomladno opcijo se lahko vzpostavi samo s širino, jasnimi identitetami, visoko koalicijsko kulturo in predvsem z odločnim programom za Slovenijo.
Najmanj, kar si želim, bi bila zmaga levice z ustavno večino, zato ne privoščim nobeni pomladni stranki slabega rezultata.
Zdaj pa nekaj besed o sodbi. Nekoč sem bil član Odbora za varstvo človekovih pravic, danes pa predsedujem nevladni organizaciji Fokus 2031, ki je članica Državljanske pobude, ta pa je članica novega Odbora. Vidim enakosti pa tudi razlike med procesom takrat in procesom sedaj.
Nisem pregledal tisočev strani dosjeja in ne bom konkuriral sodnikom. Načeloma imam pozicijo kot jo je jasno izrazil predsednik Evropske ljudske stranke. Ne vmešavam se v sodbo, javno pa sem večkrat opozoril na dejstvo, zaradi katerega dvomim v nepristranskost sodnikov. Pred prejšnjimi državnozborskimi volitvami volitvami so Janšo obtožili, tik pred evropskimi so ga obsodili, malo pred novimi državnozborskimi pa zaprli. Za vsake volitve epizoda z Janšo. Nekemu politično levemu znancu sem dejal: “Če ga nikakor ne marate, zakaj ga tako vztrajno delate?”
Ker z Janšo tako ravnajo, dajejo seveda priliko, da se vse dogaja nujno kontekstu predvolilnega boja, ki ga SDS centrira okrog Janše. O tem ne moraliziram. Odklanjam pa tendenco, da se kriminalizira tiste, ki zavračajoč politizacijo sodstva ne sodeluje v volilni kampanji SDS, ki poteka formalno deloma pod okriljem civilne družbe. Če koga ni (vedno) zraven, še ni proti pravičnosti. Sodna pot še ni zaključena. Želim pa si, da jo zaključi moč resnice, ne pritiski zunaj nje. Vesel bom, če bo končna sodba drugačna od pravnomočne.
Odločno odklanjam instrumentalizacijo sodstva v politične namene, kritičen sem do sodnih narokov tik pred volitvami, kot sem bil glede posega Protikorupcijske komisije po enem letu vladanja druge Janševe vlade (to bi lahko storili verjetno prej ali kasneje). S temi jasnimi stališči sem zavezan volilni podpori in kampanji stranki, ki ji pripadam in sem jo soustanavljal.
Nihče nima monopola nad slovensko pomladjo in osamosvojitvijo, kaj šele nad prihodnostjo Slovenije ali resnico.
Zapisal sem, kar sem zapisal kot pojasnilo in v bran načel, ki se mi zdijo pomembna za sožitje in sodelovanje v različnosti. Tudi zato, da ne bo nihče rekel, Lojze pa nič. Jasnost se mi zdi pomembnejša od zamere. Ne pišem kot predsednik stranke ali kandidat, ampak kot domoljub in demokrat, ki mu ni vseeno in je že dolgo zavezan vrednotam, ki jim danes rečemo vrednote osamosvojitve.
Mogoče si s tem pisanjem nisem olajšal prihodnosti, sem si pa olajšal dušo.
Še bolje pa bi se počutil, če bi si po volitvah segli v roke, se zmenili za zavezujoč program za Slovenijo in ga tudi uresničili.
Janez, Tebi in Tvojim ter vsej pomladi želim čim boljši uspeh na nedeljskih volitvah. Jaz ga bom seveda gradil tako, da bom do zakonitega roka delal za Novo Slovenijo – krščanske demokrate, naslednico SKD, zmagovito stranko slovenske pomladi. Zanjo bom tudi, ko bom molčal.
Danes popoldne me na Prešernovem trgu ne bo, ker bom priletel šele zvečer. Če bi bil tam, bi govoril, kot sem govoril ob majniški deklaraciji v Slovenski filharmoniji, ali že na Prešernovem trgu, ali ob proslavah dneva državnosti. Vsakič so mi najmočneje čestitali člani SDS.
Lojzeta Peterleta ne bo nihče odmaknil od Lojzeta Peterleta. Nobena oznaka ne more narediti iz mene, kar nisem bil, nisem in nikoli ne bom. Imam pravico do svojega mnenja, svojega izraza in ob svojem času. Pressing odklanjam. Žal mi je za razloge, da moram to poudarjati.
Boril sem se za Slovenijo, v kateri bo spoštovana pravica do različnosti, tudi moja. Nihče nima pravice, da proglasi za pokvarjenega nekoga, ki ne sprejema trenutnega vrednotenja in mnenja nekoga drugega. Kdor misli drugače ali ne enako v istem trenutku, ni a priori manj domoljub, manj demokrat in manj državljan Republike Slovenije.