Namesto velikonočnega komentarja …
Mednarodna slika te dni ni ravno praznična. Kaže na več velikega petka kot velike noči. Trpljenje, nasilje, napetosti, polarizacije od Nigerije do Sirije, novi mrtvi v Ukrajini in novo kopičenje orožja okoli nje, Pridnjesterje je zamajalo Moldavijo …
Tudi doma ne kaže na velikonočno ozračje. Revolucionarni duh leta 1941 je za nekatere močnejši navdih kot leto 2020. Eni mrtve pokopavajo, drugi jih oživljajo. Eni bi že pobite streljali še enkrat.
Mit ne gre skupaj s pieteto. Mit o svobodi, ki se je pretočil v oblastno obvladovanje, se ne ozira na drugega, odreka mu človeškost samo. Ker si je prisodil “Resnico”, kot si je pred tem vzel pravico nad življenjem in smrtjo, z njim ni dialoga ne za nazaj ne za naprej. Kdor ga ne časti, je sovražnik, izdajalec, esesovec.
Zdaj je hudo, ker nam je ogledalo nastavil tujec, prijatelj Slovenije, ki je opazil, da nam precej energije odteka v prazno. Poklonil se je spominu padlih z ene in druge strani s spominskim obeležjem – ne po navodilu kot uradni Američan, ampak kot človek, ki mu je jasno, da tako polarizirani in s takim odnosom do naših mrtvih ne moremo naprej. Človek iz države, ki velja po novem v očeh naših ljudi menda za eno najbolj osovraženih držav sveta, nam svetuje, naj se poklonimo vsem našim mrtvim.
Nedaleč od Vidmarjeve vile, kjer so komunisti davnega aprila 1941 ustanovili Protiimperialistično fronto v podporo paktu Hitler – Stalin, in jo po napadu Hitlerja na Sovjetsko zvezo preimenovali v Osvboodilno fronto, imajo slovenski državljani poslej priliko, da se poklonijo na enem mestu spominu vsem, ki so padli za Slovenijo. Tisti, ki so padli v boju proti fašizmu, nacizmu in komunizmu, so padli za Slovenijo.
Sedaj hodijo naši ljudje pred ameriško ambasado. Pa še varno je. Tabla je na ameriškem ozemlju. Eksteritorialno. Naj ta paradoks obsije našo zavest.
Prepričan sem, da bo nekoč v srcu Slovenije stalo obeležje, ki ne bo rezultat preglasovanja, ampak skupnega uvida, da moramo odnos do preteklosti postaviti na kulturne, evropske, demokratične temelje. Dokazalo bo, da se je možno iz velikega petka premakniti k veliki noči. Takrat bomo morda spoznali, kako simbolično in prav je, da sta domobranski in partizanski spomenik v Grahovem tako blizu skupaj. Končno. Vsi so bili naši.
Ne verjamem v svobodo brez resnice, pravice in sprave.
Voščim vam vesele velikonočne praznike. Naj vam vstajenje okrepi upanje.