Manfred Weber, krščanski demokrat iz Bavarske in vodja politične skupine Evropske ljudske stranke, je na njenem kongresu v Helsinkih pred nekaj dnevi zmagal (80:20) v demokratični tekmi z Alexandrom Stubbom, bivšim predsednikom finske vlade. Weber se je predstavil kot krščanski demokrat, Stubb kot človek desne sredine z močnim liberalnim poudarkom.
Weber in z njim ELS vstopata v zahtevno tekmo z nepredvidljivim izidom. Lizbonska pogodba določa, da se predsednika Evropske komisije (EK) izvoli v skladu z rezultati evropskih volitev, kar pa ne pomeni, da relativni zmagovalec postane nujno predsednik EK. V primeru Junckerja je to delovalo, ker je bila mogoča podporna koalicija, čeprav sam na evropskih volitvah ni kandidiral.
Javno mnenje pol leta pred volitvami napoveduje sicer relativno zmago ELS, širša politična slika pa Webru in drugim špicenkandidatom sivi lase. V Franciji je Le Penova ta čas bolj popularna kot Macron, ki nasprotuje konceptu špicenkandidata in še ni jasno predstavil volilne strategije. Na nedavnih volitvah na Bavarskem, v Hessnu, v Luksemburgu in v Belgiji so se sile političnega centra slabo odrezale, še posebej socialisti, so pa močno napredovali zeleni. Slika v Italiji je jasna.
Evroskeptiki, populisti in nacionalisti se bodo v Evropskem parlamentu (EP) okrepili. Če bi v Svetu prevladala linija proti špicenkandidatu, v Evropskem parlamentu pa bi se močno okrepila nacionalistična skupina, bi se lahko močno zapletlo odločanje o predsedniku EK. Pričakujem, da bo EP z večino proevropskih poslank in poslancev vztrajal na špicenkandidatu, zato menim, da bi Svet tvegal neizvolitev svojega kandidata, ki se ne bi dokazal na evropskih volitvah.
Ob tem je treba upoštevati, da bodo v igri tudi druge ključne pozicije – predsednik Sveta, visoki predstavnik/podpredsednik EK za zunanjo politiko, prvi človek Evropske centralne banke.
Seveda ne gre samo za vprašanje, kdo bo novi predsednik EK, ampak kakšen bo njegov program in kaj bo v političnih okoliščinah po maju 2019 mogoče uresničiti. Večje zaupanje ljudi lahko pridobi samo delujoča, učinkovita EZ.
Če bodo šefi vlad in držav doživljali Bruselj še naprej kot bojno polje, ne pa kot gradbišče skupnega dobrega, in se kot soodgovorni za “Bruselj” iz njega vračali z zmagovitimi izjavami, v EZ ne bo več zaupanja. Odkar so nacionalne države članice EZ, so tudi evropske države. Najbolj smiselno bi bilo, da bi se države članice krepile zato, ker so članice Zveze, ki dela nekatere zadeve skupaj. Vse več je zadev, ki se jih lahko uspešno lotimo samo, če sodelujemo. Poudarjanje nacionalnega brez evropskega, skupnega, vodi v staro Evropo.
Vesel sem, da hoče biti Manfred Weber integrator v tej smeri. Ni dovolj koordinirati, treba se je dogovoriti za smer in za skupne imenovalce. Treba se je tudi bolje poznati. Za nas ni slabo, da ima Weber dober občutek za Srednjo Evropo in da želi tudi poslušati.