Spiegel (ne štejem ga v rumeni tisk) je prejšnji teden objavil doslej javnosti neznano strokovno mnenje pravne službe Evropske komisije v zvezi s tožbo Slovenije do Hrvaške, ki zavrača uresničitev sodbe arbitražnega sodišča o meji.

Mnenje pravnikov pritrjuje upravičenosti odločitve slovenske vlade, da Hrvaško toži in dodatno sproža vprašanje, zakaj mu Evropska komisija v proceduri ni sledila oziroma ga uporabila.

Dejstvo, da Komisija ni sledila strokovnemu mnenju svojih pravnikov in kljub njihovemu jasnemu mnenju ni hotela podati svojega mnenja, seveda odpira vprašanje o politični nepristranskosti Komisije, čeprav se je Komisija vsaj desetkrat javno izrekla za implementacijo odločitve arbitražnega sodišča. (Juncker je med drugim izjavil: “Upam, da bosta obe strani v celoti in brezpogojno spoštovali odločitev sodišča, ko bo sprejeta.”)

Sklicevanje na pravico, da Komisiji ni bilo nujno treba podati mnenja, političnih vprašanj ne odpravlja.

Upam, da bo Spieglova objava prispevala k boljšemu razumevanje vse zgodbe, ki je v bistvu naslednja:
Slovenija in Hrvaška sta poskušala rešiti zadevo najprej bilateralno. Ko je šla Hrvaška v sporazum Drnovšek – Račan s figo v žepu, je zaupanje padlo. Slovenija je sporazum ratificirala, Hrvaška ga je zavrnila. Tudi Janšev in Sanaderjev poskus s potjo v Haag se ni obnesel. Pač pa se je odprla pot v smeri mednarodne arbitraže takrat, ko je Hrvaška v predpristopno dokumentacijo enostransko zarisala mejo med državama, ki ni bila nikoli dogovorjena. Mednarodni pravniki so Slovenijo upravičeno opozorili na možne škodljive posledice in Slovenija je prvič rekla ne. Potem sta se Pahor in Kosorjeva ob sodeloanju/botrstvu Evropske komisije sporazumela, da zadevo prepustita arbitraži – priča temu pa je bila takrat predsedujoča Švedska. S tem si je Hrvaška odprla pot v polnopravno članstvo v EZ. Od takrat naprej smo z EZ in Hrvaško v trilaterali in v območju prava (evropskega in mednarodnega).

Odkar pa je arbitražno sodišče določilo mejo, ni nobene potrebe, da bi zadeve vračali na preseženo raven (neuspešne) politične bilaterale. Bilaterala/politika je potrebna samo za implementacijo sodbe, predvsem zato, da bi se dogovorili za popravke v dobro ljudi, kjer arbitraža ni bila pozorna. V tem duhu sem tudi razumel ponudbo Junckerja za mediacijo, ki je bila žal zavrnjena.

Pravo mora veljati ne glede na aktualne vladajoče barve v Bruslju, Zagrebu in Ljubljani.

Meja med Slovenijo in Hrvaško ni zadeva Evropske ljudske, Socialistične ali katerkoli stranke.

Čim dalj in čim dlje bomo stran od prava, tem več političnih težav bomo imeli na vseh treh straneh.

Evropska komisija se je udeležila zgodbe z voljo, da pomaga rešiti problem. Njena naloga ali naloga njenega vrha ni, da se postavlja na stran Hrvaške ali Slovenije, ampak na stran prava. Tako bo tudi zanjo najboljše.

Hrvaška se že dolgo izgovarja na vprašljivo ravnanje slovenske strani v procesu arbitraže. Dejstvo je, da sodišče ni sprejelo hrvaških kvalifikacij slovenskega obnašanja, presodilo je, da ima ustrezne pogoje, da dokonča delo in ga je s sodbo o meji tudi končalo.

Zato od junija 2017 nimamo več bilateralnega mejnega spora, ampak določeno mejo. To je novo dejstvo, ki ga ne morejo anulirati enstranske odločitve.

Politika bi se morala z vso odgovornostjo vprašati, kakšne posledice sledijo iz te asimetrične slike za sosedske odnose Slovenije in Hrvaške, za širitveno perspektivo Zahodnega Balkana in za verodostojnost Evrope.

Napredovali bomo, ko bo politični realizem pri vse treh udeleženih straneh stopil na stran prava. Slovenija in Hrvaška lahko nadgradita sporazum, nihče pa ga ne more ignorirati.