Bruseljsko jutro je sveže, vlak do parlamenta pa nima zamude. Zadnje čase je bilo precej zamud in nekaj stavk.
Ekipa je na delu že pred osmo. Predstavnika Šri Šri Ravi Šankarja ob dogovorjeni uri ni, ker je obstal v velikem prometnem zamašku pred Brusljem. Kadar se dogajajo razni politični vrhovi, je ponavadi tako. Pogovoriva se po telefonu. Pripravljajo novo konferenco o etiki v zdravstvu. Prva konferenca pred nedavnim v Zürichu je bila zelo uspešna. V pripravi je tudi konferenca o ajurvedi.
Zastoji so tudi na poti na letališče, tako da ravno še ujamem začetek vkrcavanja. Med znanimi obrazi srečam tudi dr. Jožeta Duhovnika.
Pristanemo “na letališču v Ljubljani”. V času pomladne vlade smo nekaj časa pristajali “na letališču Jožeta Pučnika v Ljubljani”, ko se je vlada zamenjala, je bilo ime Jožeta Pučnika še enkrat prečrtano. Ni nujno, da bi to spremembo odredil novi predsednik vlade Borut Pahor. Pri nas se nekatere zadeve ob zmagi levice kar same od sebe obrnejo na staro – po defaultu bi rekli nekateri. Sistem se otrese kot kura, na kateri je bil pravkar petelin, in gre na stare tire. To, da je Adria na svojih letih ukinila cviček, z veliko žalostjo preživim, nikakor pa ne odnosa do Pučnika, človeka, nad katerim se je do absurda izživela Komunistična partija – in človeka, ki se je nedeljeno, ves posvetil demokraciji in osamosvojitvi Slovenije. Ne predstavljam si, da bi francoska levica odredila, naj se v času njenega vladanja glavno pariško letališče ne imenuje po Charlesu de Gaulu, ali da bi se kaj takega v New Yorku zgodilo z imenom Johna F. Kennedyja. Nam res ni pomoči? Je treba nasprotnika res večkrat ubiti? Mora biti še danes slovenska simbolika zasidrana v Čebinah in upravljana v Murglah? Ne bi bilo bolj prav, da bi se Pučniku kdo s kakšnega starega naslova opravičil za sedem let samice, za dvajset let tujine, za ponovljen študij, diskvalifikacije …?
Popoldne se zberemo na TV Slovenija na povabilo dr. Rosvite Pesek štirje predsedniki vlad – Bratuškova, Cerar, Janša in moja malenkost. Voditeljica začne s simpatično govorico o Sloveniji kot mični mladenki. Pravim, da sem sem še vedno zaljubljen vanjo in da je ne bi zapustil. Seveda sledi nujno vprašanje, zakaj ni več tako, kot je bilo. V enournem snemanju porabimo tretjino časa za pogovor o preteklosti. Noben “pozabimo preteklost”, tudi če je bil izrečen z najvišjega mesta, doslej ni prijel. In tudi ne bo. Tema se bo ponavljala, dokler se je ne bomo lotili pietetno, resnicoljubno in v duhu evropskega pojmovanja sprave. Obnavlja se nam kar naprej, ker jo obravnavamo na napačen način – zastopniki revolucionarnega in osvobodilnega mita jo obravnavajo kot nadlogo in napad na “resnico”, drugi jo vidijo kot odrešilno nujnost.
Z zakonom je bilo določeno, kje naj bo spomenik in kaj naj na njem piše. Poudarek je na “vojni”. Danes je Janša poudaril ključno dejstvo, ki sem ga že večkrat omenjal v javnosti – da je več ljudi padlo od bratove, kot okupatorjeve roke. Poudarjanje vojne spet zamegljuje zadeve. Vojne žrtve imajo številne spomenike po Sloveniji, naš problem so nepokopane žrtve revolucije. Roga, Hude jame in 600 drugih množičnih grobišč ne rešujejo spominske plošče Nove slovenske zaveze. Do revolucije in njenih žrtev moramo zavzeti odnos kot narod. Spomenik tem žrtvam bi moral stati na Trgu republike in na njem bi moralo biti zapisano, da je posvečen (tudi) žrtvam komunistične revolucije. Ampak naš simbolno najpomembnejši trg še naprej obvladuje spomenik revoluciji – po obnovi še bolj vidno.
Bratuškovi se po snemanju mudi na delo v Državni zbor, drugi v družbi voditeljice in vodilnih z RTV nazdravimo “mični mladenki”.
Malo zatem imamo z Janšem in Ruplom še eno snemanje. Tokrat za tretji program z Veseličem. Ugotavljam, da že vrsto let ob prazničnih prilikah odgovarjamo na več ali manj ista vprašanja – zakaj se nam je zgodil padec in kako iz krize. Moj odgovor je tudi to pot isti – končati je treba tranzicijo z dosledno uvedbo pravne držve in socialno tržnega gospodarstva.
Pomanjkljiva pravna država vodi v korupcijo. Korupcija je strošek. Z njo ne moreš dvigati konkurenčnosti gospodarstva.
Janša odide po oddaji na proslavo v Grosuplje, jaz pa v Državni zbor. Poslanci so po odborih. Kasneje srečam Jerneja Vrtovca, ki me razveseli z novico, da so zelo blizu z ustanovitvijo neformalne skupine poslank in poslancev, ki se bo borila proti raku. Vso srečo, dela ne bo manjkalo.
Izkoristim čas do naslednjega sestanka in se v Maximarketu založim s semeni in začimbami. Blagajničarka mi zaupa, da se je v enem letu s pomočjo zmeškotov/smutijev (joj, kaj bo rekel varuh slovenščine dr. Janez Dular) poslovila od petindvajsetih kilogramov odvečne teže. Čestitke.
Potem me poživi s sestanek s prijateljem, ki mi poroča o zanimanju na Japonskem za komplementarno in alternativno medicino. Japonska se zaveda, kakšni oblaki se zgrinjajo nad njenim zdravstvenim sistemom ob staranju prebivalstva in se na to sistematično pripravlja.
Vprašam prijatelja, ali pozna “Revolucijo ene slamice” – Japonca Masunabeja Fukuoke. Pohitiva v Antikvariat Glavan, ujameva prodajalko v odhajanju. Knjige nimajo. Potem pa po to super knjigo na internet.
Domov pridem ravno prav zgodaj, da si z Branko na nacionalki pogledava dokumentarec “Tretja generacija”. Poznam večno mladih argentinskih Slovencev, ki nastopajo. Uživam v njihovi slovenščini, muzikalnosti in optimizmu. Spat grem z dokazom, da je mogoča drugačna Slovenija.