20130914_1002627_321211184689073_728561280_n_normalVelikokrat me ljudje sprašujejo, kakšen je moj delovni dan ali teden. V odgovor nastajajo ti dnevniški zapisi …

Na pot proti Beli Krajini se opravim z malo zamude. Nameraval sem biti tam ob začetku dela. Ne maram poznega političnega prihoda. Če se dela, se dela.

Pod Gorjanci me v bližini Prepiha zamika, da bi na hitro nabral nekaj gob. Gobarsko skušnjavo premagam, naslednja odločitev na drugi strani Gorjancev pa je že nevarna. Peljem se mimo Badovinca, ki bo gotovo zvedel, da se nisem ustavil. Verjetno ne tvegam ravno prijateljstva, ampak ponavadi se ustavim.Malo pred Gornjo Lokvico vprašamo starejšega gospoda, če smo na pravi poti. Da. Z ženo obirata češplje, grozdje še pride na vrsto. Sama sta, kdo bo pomagal. Sin dela na tujem.

Pri Otu Nemaniču, tesarju, krovcu in orgličarju je delovno razpoloženje že na višku. Ritem dajeta dva domača muzikanta, harmonikarica in basist. Jutranja ponudba belokranjskih dobrot je taka, da se res nihče ne more pritoževati glede energije za delo.

Potem se pripelje zimzeleni Zimzelen z Mirne, ki ga vodi Stane Peček, v njem pa poje tudi moja sošolka iz osnovne šole Barica. S pevkami zasedemo zunanja, sončna delovna mesta ob steni, v družbi z nekaj Gorenjci. Doma sem nazadnje delal škupo pred kakšnimi štiridesetimi leti. Uživamo. S pevkami obdelamo malo Mirensko dolino. Zanima me, kako se je prijela občina, kako gre graščaku dr. Marinu, kaj dela kulturnik Tomšič, kako je v Glinku…

Škupamo, pojemo, sem in tja še kakšno zaigram na orglice.

Potem pridejo Plutovi in preloški muzikanti, Zasavci, splitska klapa in še kdo.

Prav nostalgično uživam pri delu in sem hvaležen Otu in njegovim, da na tak način ohranjajo odnos do tega dela naše kulturne dediščine.

Nad žejo se nihče ne pritožuje, saj redno krožijo steklenice belega, rozeja in portugalke (pri nas smo rekli potrgalka), kogar stisne lakota, je pod brajdo dovolj prve pomoči, ob 11-ih pa izdatna malica. Od ene naprej je vse več glasbe in pesmi, snopja pa do poltretje zmanjka.

Likof.

Belokranjske legende Tonija danes zaradi bolezni ni, pa pade naloga povezovanja kulturnega sporeda na Barico. Rekel bi, da na prava ramena. Pesem, glasba, šale …

Sediva skupaj s Slavkom, sinom Tončka Pluta, ki mi iz prve roke pove zgodbo očetu, ki sem jo sicer že slišal. Po kapi je več mesecev ležal v novomeški bolnici, slabo je kazalo in v bolnici so sinovom svetovali, naj ga vzamejo raje domov. Bo lepše in manj stroškov, če umre doma.

Ko je šlo doma s Tončkom še vedno navzdol, so za pogrebščino vnaprej nabavili sto litrov vina in si kupili pogrebne obleke. Tonček pa ni hotel umreti. Začel se je popravljati, vstal in živel še osemnajst let. Svojci so se čudili okrevanju, dokler niso ugtovili, da je Tonček osušil sod do zadnje kaplje. Kadar sem obiskal Belo Krajino, sva se ponavadi srečala in zagodla skupaj – on na bršljanov list, jaz na harmoniko. Takih, kot je Tonček, ne delajo več.

Tri ure minejo ob glasbi, pesmi in šalah – ter, seveda, izvrstni postrežbi – kot bi mignil.

Pred odhodom me prosi pilot J. naj preverim v Bruslju, ali je res zakonska podlaga za tako omejujočo regulativo pri nas, da letalski klubi, ki nimajo zaposlenih ljudi, ne morejo šolati pilotov. Bom pogledal.

Nazaj grede se oglasim pri Petru Badovincu. Brez karapampola ne gre. Vesel sem, da imajo dela čez glavo. Srečam Ljublajnčane, Krčane, Ruse, Nemce, Angleže…

Za gobe spet zmanjka časa, če hočem obiskati mamo v domu v Šmihelu. Preseneti me z vprašanji o prijateljih, ki je niti niso velikokrat obiskali. Sreča, da se pri njenih 92-ih še lahko tako pogovarjava. Kašelj je malo pojenjal.

Na koncu še skok k predsedniku NSi v Novem mestu. Ne vidi problema, da me ne bi podprli za nosilca evropske liste.

Zvečer zmagamo in nazdravimo. Tekma z Grčijo ni bila mačji kašelj. Potem odigrava z Lukom še nekaj partij šaha. To pot sva 1:1.