Ob začetku tedna boja proti raku so strokovnjaki spet postregli z zaskrbljujočimi podatki. V Sloveniji v zadnjih letih zboli za rakom okrog 13.000 ljudi, umre pa jih približno 6.000. Torej lahko pričakujemo, da bo med rojenimi leta 2009 za rakom do 75. leta starosti zbolel eden od dveh moških in ena od treh žensk.
Moške najpogosteje prizadene rak prostate, ženske rak dojk. Najpogostejše vrste raka v Sloveniji pa so še kožni (razen melanoma), raki debelega črevesa in danke ter pljuč.
Sam imam z rakom osebno izkušnjo.
Diagnoza rak na prostati je bila za družino velik šok. Tudi vame se je sprva naselil strah, dvom, začel sem se spraševati o marsičem, vprašanje o smrti se je postavilo neizprosno… Kljub precej zaskrbljujoči napovedi sem se sorazmerno kmalu pobral in se odločil, da se bom spoprijel z izzivom.
Imel sem zelo dobrega zdravnika, ki je v polnem spoštoval moje dostojanstvo in mi povedal, na kakšni podlagi mi svetuje terapijo. Sam mi je omenil, da so še druge poti, ki jih on ne priporoča, ker jih ne pozna.
Vprašal sem ga, če bi svetovana radikalna operacija odpravila vzroke za mojega raka. Takega zagotovila mi ni mogel dati. Mene je predvsem zanimalo, kako se lotiti vzrokov.
Še nikoli prej nisem tako študiral kot tiste tedne po diagnozi. Prebiral sem knjige, zbiral informacije, iskal preživele, alternativce…
Pri tem sem se veliko naučil. Predvsem, da je zdravje kompleksna zadeva, da zanj ne zadostujeta le zdrava prehrana in gibanje, ampak je treba imeti urejeno tudi notranjost, predvsem odnos do sebe in najbližjih.
Mnogi trdijo, da lahko zbolimo za rakom zaradi nakopičene jeze, tesnobe, stresa in zamer, ki jih tlačimo v sebi. Mogoči vzrok bolezni sem prepoznal v umazanem delu politike, kjer ne manjka udarcev, izdaj, laži in drugih neetičnih dejanj.
Svojo pot ozdravitve sem začel s korenito spremembo načina življenja. Začel sem uživati pretežno presno hrano, lotil sem se daljšega posta in se povezal tudi z zdravilcem, ki sem mu zaupal. Večji del jedilnika je bil sestavljen iz sadja, zelenjave, nesladkanih čajev, odpovedal sem se rdečemu mesu, vprašljivim maščobam…. Delal sem sprostilne vaje in vpeljal v svoj vsakdan več molitve in meditacije. V oporo so mi bile družina in zgodbe ljudi, ki so ozdraveli po naravni poti.
Osebna izkušnja z rakom je močno zaznamovala tudi moje politično delo.
Med drugim že drugi mandat vodim nadstrankarsko skupino evroposlancev v boju proti raku (MEPs Against Cancer – MAC), ki se zavzema za neprestano sodelovanje vseh držav članic EZ na področju raziskovanja, preventive in zdravljenja rakavih obolenj ter ozaveščanja ljudi.
Statistika je zgovorna. Rak je prerasel v epidemijo, s tem pa ni več le osebni problem, ampak čedalje bolj družbeno in politično vprašanje.
Ena od težav so velike razlike v možnosti preživetja, ki jih bo v Evropski zvezi mogoče zmanjšati le s skupnim prizadevanjem, pri čemer bi morala imeti pomembno vlogo politika.
Paciente zanimajo predvsem rezultati zdravljenja in poleg konvencionalne medicine iščejo odgovore tudi pri tako imenovani komplementarni ali celostni medicini, ki se je po podatkih uradnih raziskav poslužuje že okoli dvesto milijonov evropskih državljanov.
Vendar je pravni status te medicine v evropskih državah zelo različen, kar ima za bolnike tudi stroškovne posledice. Mislim, da ne potrebujemo ideoloških konfliktov med uradno in alternativno medicino, ampak sodelovanje v dobro bolnikov, ki jim je treba omogočiti tudi alternativen dostop do zdravljenja, kot to počno že marsikje po Evropi in v svetu.
Vprašanje zdravja je ključno strateško vprašanje, zadeva preživetja. Vlaganje v zdravje pomeni naložbo v trajnostno gospodarsko rast. Ne moremo imeti zdrave ekonomije z bolnimi ljudmi. Zdravo prebivalstvo je ključ do uresničenja naših glavnih ciljev v prihodnosti.