Na ta dan je bila maja 1990 po zmagi DEMOS-a na prvih demokratičnih volitvah po drugi svetovni vojni izvoljena in zaprisežena prva demokratična vlada Slovenije. Istega dne se je po ukazu izdanem v Beogradu en dan prej, začelo (samo)razoroževanje Teritorijalne obrambe v Sloveniji.
Ta posebna čestitka Beograda se ni zgodila aprila na dan zmage novih demokratičnih sil, niti ob umestitvi novega predsednika države Milana Kučana. Zgodila se je šele iz prefinjenih političnih, simboličnih in praktično tehničnih razlogov na dan izvolitve nove vlade, tiste veje nove demokratične oblasti, ki je prevzela nase ključno operativno breme osamosvajanja.
Brez prevzema izvršilne oblasti bi Slovenci ostali pri sanjah in političnih izjavah. Tistega dne je stara vlada zaključila z operativno močjo, nova še ni začela. Ukaz se je začel izvajati v pogojih tehničnega brezvladja.
Odvzem orožja je za novo vlado pomenil, da se je odpravila v smer samostojnosti (DEMOS je zmagal s programom samostojne in demokratične države) praznih rok, razorožena. Takrat se je začela vojna proti Sloveniji oziroma vojna zanjo.
Ne bom zahajal v vprašanje, kdo od stare politične strukture je vedel za ukaz. To je bilo pojasnjeno že drugje. Vsekakor me nihče od tistih, ki so za to vedeli , ni obvestil o nameri oziroma ukazu – ne v času, ko sem bil že mandatar, ne na dan izvolitve vlade.
Za odvzemanje orožja sem najprej slišal od ministra Janše. To poudarjam, ker je pomembno za resnicoljuben in politični odnos do “slovenske teritorijalne obrambe”.
16. maja 1990 je ta obrnila hrbet Sloveniji in izpolnjevala beograjski ukaz kot podsistem JLA. Kot tak podsistem je leta 1968 po sovjetski okupaciji Češkoslovaške tudi nastala.
Na ta dan TO ni potegnila z novo, demokratično izvoljeno slovensko oblastjo, ampak z Beogradom in tistimi, ki so prihodnost Slovenije vezali na Jugoslavijo.
Nadaljevanje dan kasneje …
Tam so stali v službi domovine Slovenije. In tam ni bilo duha TO, kot smo jo poznali 16. maja 1990
Danes praznujem(o) Dan slovenske vojske. 17. maj 1990 je dan začetka priprav na njeno ustanavljanje. Bil je odgovor na tisto, kar se je zgodilo dan prej. Če bi računali na prvo generacijo vojaških obveznikov, ki so se začeli usposabljati 15. maja 1991, ob napadu JLA na Slovenijo ob proglasitvi samostojnosti, ne bi mogli obraniti slovenske volje po samostojnosti. Pomembno je, kar se je pod različnimi delovnimi naslovi dogajalo od 17.5. naprej.
Ko je 17.12.1990 en teden pred plebiscitom, “prvič zadišalo po slovenski vojski”, na postroju v Kočevski Reki ni bilo duha TO, ki smo jo poznali s 16. maja 1990. Postroj je stal v podporo oziroma obrambo projektu osamosvojitve.
To ni bila več pomožna formacija JLA, tudi ne DEMOS-a. Tisti, ki smo jih videli tam, kasneje pa v ognju, so stali tam v službi domovine Slovenije in njene demokrazične volje. Tam je dejansko stala slovenska vojska (z zunanjimi znaki zaktične narave).
17.5.1990 se je začel dogajati s TO prelom namena, sprememba poslanstva, diskontinuiteta. Je pa naslov služil kot dobra krinka, pod katero je nastala prava slovenska vojska.
Glede na to se mi zdi neprimerno in zavajajoče proslavljati obletnico nastanka TO in ji naknadno prisojati značaj in vlogo, ki je ni imela – ne ob nastanku, ne 16.5. 1990.
Vsem, ki so se kot borci zavezali projektu osamosvojitve s hvaležnostjo čestitam k dnevu, ki pomeni začetek postavljanja slovenske vojske.