Plenarno zasedanje v Strasburgu to pot ni bilo prijetno. Sreda je bila živčna in napeta, obnašanje marsikoga v času dolgega glasovanja nekulturno.
Podpredsednik Papastamkos je bil pod velikim pritiskom. Po treh urah glasovanja je sam zaprosil za tri minute odmora, vstal in se zgrudil. Najprej so prihiteli na pomoč poslanke in poslanci, ki so zdravniki, potem uradna medicinska ekipa, nekateri poslanski firbci pa so hodili nezavestnega kolega nedostojno fotografirat.
Nato je podpredsednik Karas sejo prekinil, dvorano so zaprli, Papastamkosa pa prepeljali v bolnico. Odslej poznamo samo eno informacijo – njegovo stanje je zelo resno.
Zvečer smo na seji politične skupine ugotavljali kaj vse je narobe in kako bi z malo kmečkega razuma vse lahko teklo kot namazano.
Na poti na Dunaj sem v Frankfurtu pridelal tri ure zamude, vmes pa doživel sneženje, sonce in spet sneženje. Na Dunaju se je sneg umaknil malo pred pristankom.
Kljub zamudi uživam na SEA (Sustainable Entrepreneurship Award), kjer spet izbiramo najboljše podjetniške ideje in projekte. Lani je zmagala naša podjetnica Bianca Žvorc iz Murske Sobote. Težko se odločam, ker je med okrog 250 predlogi z vsega sveta nekaj izjemno dobrih.
Ker med zasedanjem praviloma ne delam drugih zadev oziroma ne potujem, so z mano organizirali poseben sestanek. Vesel sem bil, da se je moje vrednotenje ujelo z izborom drugih. Komaj se zadržujem, da ne povem, za kakšne podjetniške ideje z gospodarskimi, okoljskimi in socialnimi posledicami gre. Poročal bom čez en mesec.
Po opravljenem delu se proti polnoči malo zafilozofiramo o krizi, življenjskem stilu, pomanjkanju času in še čem. Ko se dobro razvnamemo v debati, kaj je v življenju res pomembno in kakšna je razlika med srečo in užitkom, se spomnim, da moram poklicati še enega od dunajskih Slovencev.
Ob štrudlu, ki je menda slovensko darilo Dunaju, sva se hitro znašla v Sloveniji. Pogovora nisva zaključila z najboljšo voljo. To, kar se dogaja, Slovenije ne krepi. Sogovornik mi pove, da so tu glede Slovenije najbolj zaskrbljeni gospodarski krogi.
Sofitelu sem hvaležen za okusen presni zajtrk in lep pogled na jutranji Dunaj.
Z voznikom taksija na poti na letališče obdelava najprej vreme, nato še raka. Umira mu mama, podobno je s prijateljem. Potem pa ganjeno in ponosno pove, kaj mu je včeraj zaupal štirinajstletni sin: “Ata, nikoli ne bi želel postati milijonar.” “Macht und Geld ist nicht alles”, je dodal oče.
Na letalu berem naše časopise. Toliko majhnih iger in tako malo posluha za Slovenijo. Nekdo omenja “zloglasno trojko”.
Narobe – evropska trojka bo posledica našega neodgovornega obnašanja. To bo poskus urgentne pomoči bolniku, ki se v komi ne zaveda samega sebe. Kako bo nova vlada ukrepala, če je že vlak za prijavo komaj ujela in nas njene stranke zaposlujejo z notranjimi petelinjimi boji, zamrzovanji in odmrzovanji… To ni to!