Velikokrat me ljudje sprašujejo, kakšen je moj delovni dan ali teden. V odgovor nastajajo ti dnevniški zapisi …
Do Mardina je osemdeset kilometrov. Mezopotamija je impresivna, čeprav reka Tigris ne kaže kakšne posebne moči. Prostranstva rodovitne zemlje. Če bi uživali mir, bi to področje prevzelo kmetijsko pobudo. Sicer vodi izmirsko področje. Najprej doživimo novi Mardin. Ožje mesto 100.000 ljudi. Tisočletja civilizacije, različnih narodov in kultur – Kurdi, Armenci, Arabci, Asirci …
10.00 – srečanje z županom. Poudari toleranco in kulturo sožitja. Ljudje spoštujejo običaje drug drugega, skupaj opravijo štiri poste. Mesto v tridesetih letih državljanske vojne ni doživelo napada. Omeni zgodnje univerze. Pravi, da bi morali mardinizirati celo Turčijo. Trudijo se, da bi dobili UNESCO-v status svetovne kulturne dediščine. Za županom visijo portreti Atatürka, Güla in Erdogana. Vprašam ga, kdo od teh je njegov favorit. Malce ga presenetim, vendar jasno in modro odgovori. Prvi je predsednik vlade Erdogan, Atatürka spoštuje kot ustanovitelja, predsednika Güla kot odgovornega za enotnost države. Prepričan je, da lahko konservativci še poglobijo demokracijo. Ljudje so demokratizacijo pozdravili. Verjame, da bo demokratični paket podprl mirovni proces in izboljšal položaj Alavitov, pa tudi Asircev.
Na njihovem območju je že okrog 50.000 beguncev iz Sirije. Mardin je samo nekaj deset kilometrov oddaljen od meje. 15.000 jih doma gostijo domačini. Številni imajo v Siriji sorodnike. Bojijo se zime in neodločnosti mednarodne politike.
11.00 – srečanje s predstavniki civilne družbe, gospodarstva, Asircev in beguncev. Vsi s ponosom govorijo o toleranci in sožitju ter amterialnem in duhovnem bogastvu pokrajine. Muslimani zatrjujejo, da v islamu ni mesta za nasilje. Asirski metropolit govori o potrebi po še več duhovnosti. Eden pravi, da je republika preveč udarila po tradiciji. Vidi potrebo po rehabilitaciji turške kulture.
Sprašujemo, kaj storiti za trajni mir. Podpredsednik Gospodarske zbornice vidi rešitev v vključujoči vzgoji in spoštovanju pravic ter rešitev za kurdsko vprašanje v vseh štirih državah, kjer živijo. Spregovori tudi vodja enega od kurdskih klanov. Na severu Afrike ne vidi pomladi, ampak jesen.
Potem pade nekaj kritičnih besed o EZ, tako glede odnosa do Turčije, kot do Sirije in Egipta. Sirski begunec govori arabsko. Kako se je vse naenkrat spremenilo. Kot podjetnik je skoraj vse izgubil. Upa na konec vojne, podporo EZ in ZDA in povrnitev časov, ko nobena barva ni motila. S kolegom razlagava težavnost in kompleksnost evropske skupne varnostne in zunanje politike. Spomnim se, kako ob napadu JLA na Slovenijo ni bilo še nobene take skupne evropske politike. Duff omeni slabe izkušnje Zahoda z Afganistanom in Irakom. Strinjamo se je, da je treba čim prej najti pot iz konflikta. Problem je, da se z nekaterimi močnimi igralci v Siriji sploh ne da pogovarjati. Umiriti je treba notranjo in zunanjo fronto.
13.30 – kosilo z guvernerjem. Začnemo s prometnimi težavami. Mimogrede razložim, kako enostavno je bilo glede tega v zgodnjih petdesetih letih v moji rojstni vasi, ko je imel kolo samo moj oče.
Tudi guverner pričakuje veliko od bližnjega demokratičnega paketa in zaupa vladi. Verjame v nadaljnje odpiranje. Hkrati obžaluje upadajoč interes ljudi do EZ. Zahteva po vzgoji v materinem jeziku se mu zdi naravna (guverner ni Kurd).
Kosilo zaključimo s kunefe – sladico, ki me malo spominja na prleško gibanico, je pa veliko tanjša.
Popoldne obiščemo stari Mardin. Najprej medreso Kasimye. Dobro poučeni vodič nam razloži pomen vode v islamskih zgradbah kot je ta. Voda pomeni zgodbo življenja, k temu tudi hladi. Tu se pretaka skozi nekaj bazenčkov in kanalov, ki predstavljajo posamezne življenjske dobe.
Obiščemo eno od mošej. Idejo o enakopravnosti spolov razumejo tu tako, da ženske in moški molijo vsak v svojem prostoru. Prednost ima Bog, nam pojasni vodič. Naš stalni spremljevalec doda, da je to del anatolske kulture.
Samostan asirske Cerkve je izven starega mesta, kakšne tri kilometre stran. Metropolit nas sprejme z vso orientalsko prisrčnostjo in mirom, čeprav je v samostanu samo en menih. Doživeli so že težje čase.
Višek pozornosti pomeni postrežba z vinom. Je že moral slišati, da tu vino ni obvezni del ponudbe in da ga s kolegom pogrešava. V našem hotelu in še kje drugje alkohola preprosto ne točijo. Vina ne prideluje samostan, je pa pridelek Asircev. Čutim, da je trta doživela veliko sončnih dni.
Njihova skupnost se je po prvi svetovni vojni močno zmanjšala. To je eden o turških tabujev, ki bo še prišel na vrsto.
V cerkvi srečamo del njihove skupnosti, ki moli oziroma poje. Spomnim se njihovega bogoslužja v Bruslju, ko sem pravzaprav pomotoma prisostvoval nikoli prej doživetemu obredu. Asirci si vzamejo čas. Pojejo izmenoma – leva, desna stran. Govorijo aramejsko, semitski jezik, ki ga je govoril tudi Jezus.
Proti jugu se od samostana pogled zgubi v rjavo-zelenem mrču Mezopotamije, ki deluje skrivnostno.
V mraku se odpeljemo na srečanje z voditelji enega od kurdskih klanov. To je presenečenje, posebna ponudba naših gostiteljev, ki se res trudijo, da bi čim bolj spoznali kurdsko stvarnost. Srečamo se deset kilometrov od sirske meje, od koder naši gostitelji lahko poslušajo noro rjovenje topov. Na srečanju se zbere okrog trideset vodilnih ljudi klana. Za njih in za nas se kaj takega zgodi prvič. Pravijo, da bi se želeli srečati kdaj pa kdaj tudi svojimi poslanci. Zanima nas, kako deluje klan, kako se odločajo, kako doživljajo Sirijo in predvsem, kaj mislijo o reševanju kurdskega vprašanja.
V klanu ne volijo, tudi ni nujno, da bi se pozicije podedovale. Da pride nekdo naprej, se mora prepričljivo izkazati. Od časa do časa, po potrebi, voditelji klanov obravnavajo pomembne skupne zadeve. Avtoriteto voditelja spoštujejo. Ni čisto tako kot je bilo, vendar klan še ohranja močno vlogo. Tudi, ko gre za volitve.
Precej časa se pogovarjamo o dogajanju na Trgu Taxim. Prevladuje vladni pogled, samo eden na koncu meni, da so bile storjene napake. Po mojem mnenju je bil začetek precej politično nedolžen, bolj civilen kot političen, odziv vlade oz. policije neproporcionalno trd, v drugi rundi pa je protest postal bolj kompleksen, bolj barvit in mogoče tudi bolj manipuliran.
Evropa ga je pretežno pozdravila kot demokratičen izraz.
Potem govorimo o sekularizaciji, zapleteni situaciji v Siriji. Z nami je ponovno tudi sirski begunec, podjetnik. V naši družbi je očitna podpora Erdoganu, ki uživa zelo visoko stopnjo zaupanja.
Razlagamo Evropo, zakaj so zastala pogajanja in priznamo, da so se nekatere teme, vključno s kurdskim vprašanjem odprle šele v času Erdogana.
Ne moremo mimo Egipta in Mursija. Izvoljen je bil demokratično, ni pa vladal demokratično. Razlagam, da v zahodnih demokracijah opozicija igra politično vlogo in uživa svoje dostojanstvo. Ni vse po modelu – zmagovalec pobere vse, kot se dogaja v vrsti bivših komunističnih državah od Balkana do Kitajske meje.
Obravnavamo tudi vprašanje rute oz. izražanja verskih simbolov. Na osebni ravni ne vidim nobenih težav – človek ima pri oblačenju pravico do osebnega izraza. Težava nastopi, ko to vprašanje dobi politične pospeške ali se ujame v past socialne prisile, ki se lahko konča tudi s preštevanjem, oziroma močno polarizacijo.
Mislim, da smo doživeli turško oziroma kurdsko demokracijo v bazi. Tako izkušnjo bi želel še komu. Za izjemno pripravljeno večerjo se zahvalim z orglicami, tudi tistim, ki jih nismo videli.
Nazaj se vozimo dobro uro. Ponoči se Mardin od daleč kaže kot čudovita ogrlica.