Velikokrat me ljudje sprašujejo, kakšen je moj delovni dan ali teden. V odgovor nastajajo ti dnevniški zapisi …
Zdaj smo se že navadili na jutranji ritem. Ob 6.15 odletimo iz Mardina proti Ankari. Gore pod nami so mrčasto zastrte. V Istanbulu nas pričaka vedro vreme.
12.00 – pogovor z intelektualci iz medijske in kulturne sfere. Računajo na nekaj reformnih točk v ponedeljek – znižanje volilnega praga, odobritev rabe “kurdskih črk, spremembe kompetence glede orožnikov, pozornost do Alevitov itd. Park Gezi je pomenil demonstracije za demokracijo in proti njej. Evropa je izginila z obzorja. Levica ni konsolidirana. Od ustavne reforme ne pričakujejo veliko, projekt ugaša.
Govorica o življenju odgovornih v paralelnem svetu. Menijo, da je Erdogan naredil napako, ko se ni pogovarjal z začetniki protesta, ampak s platformo, ki se je organizirala kasneje. Odprt pogovor brez političnega taktiziranja poglobi našo zavest o kompleksnosti, velikih izzivih in ranljivosti turške politične situacije.
Naslednji sestanek odpade. Tako lahko popoldne izkoristim za urejanje zaostale pošte in nekaj oddiha. Po intenzivni komunikaciji kar prav pride.
Tudi sestanek z ekumenskim patriarhom Bartolomejem II. odpade. Mislim, da nam ne bi mogel povedati kaj posebno novega. Odnos do grškega semenišča na otoku Halki ostaja neurejen. Nihče od naših sogovornikov ne kaže optimizma v tej smeri. Prednost ima “power game” (igra moči), v kateri je “who is who” (kdo je kdo) močnejši od “what is what” (kaj je kaj). Turčija se očitno bliža volitvam.
19.30 – večerja z nekaterimi vodilnimi gospodarstveniki na azijski strani Istanbula. Poročajo o velikih projektih. Eden od njih je lani obrnil 3 milijarde. Predvsem ga zanima energetika. Turčija ima še solidno gospodarsko rast, problem je z razmerjem med uvozom in izvozom, ki je naraščajoče v prid uvoza. Skrbi jih.
Po večerji z našimi spremljevalci obdelamo vsebino dni, ki smo jih preživeli skupaj. Politična slika Turčije ni enostavna, tudi ne v vsem obetavna. Vprašanje je, kateri koncept moči se bo uveljavil. Za Turčijo velja isto kot za Slovenijo. Ali bodo drugi delali isto kot prejšnja oblast, ali bodo uveljavili novo paradigmo. Da delajo drugi isto, nima pravega smisla. Bo relativizacija kemalizma prinesla novo kakovost ali nevarnosti kulturnega in političnega revanšizma. Mladi ljudje, ki smo jih srečali, so vir upanja za bolj sproščeno in sožitno Turčijo. Govorimo tudi o razmerju med vodilno stranko in gibanjem Fetullaha Gülena.