Velikokrat me ljudje sprašujejo, kakšen je moj delovni dan ali teden. V odgovor nastajajo ti dnevniški zapisi …
Petki so praviloma namenjeni obiskom po Sloveniji. Tokratni je bil sicer manj delovno natrpan kot običajno. Uredim nujno pošto in telefone. V jutranji pošti sta še prošnji glede raka – ena iz Italije, druga iz Nizozemske. Rak povsod napreduje. Znanstvenik iz Italije se zanima za mojo izkušnjo s postom po Breussu, podobno je s prošnjo iz Nizozemske.
11.00 – pri ljubljanskem muftiju Nedžadu Grabusu. Nazadnje sva se videla julija v Srebrenici, sicer pa se ga spomnim še iz njegovih jeseniških časov. Čestitam mu k jutrišnji položitvi temeljnega kamna za džamijo. Projekt poznam še iz začetka sedemdesetih let, ko je bila ideja za džamijo na Žalah. Takrat je bilo v uradnih strukturah izjemno nasprotovanje, kasneje je iz istega ideološkega kroga prišla močna podpora, zadeva pa je dobila različne mnenjske in politične pospeške. Muftiju zaželim, da bi islamski kulturni center prispeval k medkulturnemu in medverskemu dialogu, najprej pa k medsebojnemu spoznavanju brez predsodkov.Po pogovoru z asistentko Majo obdelava jesenske termine. Čaka nas obilo dela, tudi zaradi bližajočih se evropskih volitev.Popoldne nekaj ur preživim doma. Čeprav smo se zaradi prostorske stiske odločili, da ne bomo več kupovali knjig, se jih je spet nekaj nabralo. Spet bo treba izločati.
19.00 – Park vojaške zgodovine v Pivki. V okviru sedmega festivala vojaške zgodovine odpiramo razstavo ustvarjalca Alojza Premrova, ki je zgodovinski spomin na 2000 let vojaške prisotnosti na naših tleh izrazil s skoraj 400 kipci vojakov – od Rimljanov do slovenske vojske.Ta razstava na svoj način govori o našem geostrateškem položaju. Naselili smo se na prepihu, na območju, ki ga določajo zgodovinske evropske ločnice. Nedaleč od tu sta se leta 395 spopadla Teodozij in Evgenij, na zahodu Slovenije so se končale ključne in zadnje bitke prve svetovne vojne, na Tržaškem tudi zadnje bitke druge svetovne vojne, Slovenijo je obkrožalo okrog 600 km železne zavese, in s tega terena se je začel tudi napad JLA na Slovenijo leta 1991.
Prav bi bilo, če bi država v izredno pestri vojaški zgodovini videla priliko za več mednarodne promocije in za vzgojo. Park bi lahko ponujal izredno zanimive programe za najboljše vojaške akademije na svetu. Že po zaslugi dosedanjega razvoja je Park postal tretja najbolj obiskana turistična točka v Sloveniji.Z vodstvom Parka se pogovarjamo, kako bi lahko še okrepili zbirko eksponatov. Thanderjet jo je močno okrepil, ambicije pa so še precej večje.Povečerjamo pri Petrovih v Narinu. Še enkrat ugotavljam, da je Slovenija za politika velika država. Sem me še ni zaneslo. Ponudba je tu res posebna, usmerjena predvsem na šole. Vsak šolar lahko zamesi svoj kruhek in ga speče v peči.
Z županom Pivke nanese pogovor tudi na občine. Ponovno sem mnenja, da občine niso velik problem. Financiranje se da racionalizirati brez ukinjanja občin. Temeljnega problema Slovenije ne bomo rešili z ukinjanjem občin in s fronto med mestom in podeželjem. K temu je očitno, da so nove občine Slovenijo močno razvojno poživile. Razvoj so prinesle tja, kjer se desetletja ni nič zgodilo. Pa še nečesa ne bi kazalo pozabiti – občine so nastale zakonito in z demokratično voljo ljudi.