IMG_2530Takega tedna še nisem doživel. Na Veliko noč nisem še nikoli nikamor odpotoval, sem jo pa leta 2005 praznoval v revolucionarni Kirgiziji. To pot ni šlo drugače, kot da sem odletel v nedeljo zvečer najprej v Istanbul, od tam pa v Peking, če sem hotel pravočasno nastopiti na kitajskem Zelenem forumu (World Green Design Forum) v Tianjinu.

Tam sem v torek dopoldne predstavil svoj prispevek na temo trajnostne rasti in vrsto slovenskih podjetij, ki bi bila lahko zanimiva za ambicijo tamkajšnjih krogov za izboljšanje precej prizadetega okolja. Vodstvo Foruma je pokazalo interes za obisk Slovenije.

Med drugim sem srečal enega od vodilnih kitajskih strokovnjakov za energijo. Nastopila sta tudi kolega socialdemokrat Jo Leinen in soustanovitelj nemških Zelenih ter oče Ökotesta Frank Schalbe.

Popoldne sem imel na isto temo predavanje na prestižni univerzi Nankai. Trajnostni zeleni razvoj se začne s spoštovanjem dostojanstva drugega.

V sredo smo se na delovnem zajtrku dogovorili z vodilnimi ljudmi Foruma za nadaljnje sodelovanje, si ogledali veliko čistilnico industrijskih odpadnih vod v gradnji, nato pa z res hitrim vlakom dosegli Peking.

Na China Daily sva po pogovoru z vodilnimi z Leinenom dala intervjuja, sledil je obisk na pekinškem sedežu Huaweija.

Vesel sem bil, da se je podpredsednik spominjal projekta, ki smo ga s Huaweijem in Microsoftom pred leti pripravili za slovenske študente.

Nekdo za mizo z naše strani pravi, da bo Huawei zelo hitro prvi na svetu. Podpredsednik: “Nam ne gre za to, da bi bili prvi, mi hočemo biti najboljši.” Zaradi te izjave mu še rajši poklonim repliko panjske končnice.

Predstavijo nam ambiciozne načrte in izdelke. Fascinantno.

Daleč naprej gledajo. Prepričani so, da bodo samovozni avtomobili resničnost že do leta 2020. Kmalu.

Na nočnem letalu za Istanbul dobim za levega soseda istega človeka, s katerim sem v nedeljo ponoči letel na Kitajsko. Obema se je kaj takega zgodilo prvič in oba sva tega vesela.

Na letalu berem pošto, ki se je nabrala v zadnjih dneh. Med drugim naletim tudi na konfuzni, sam v sebi protislovni, z resnico skregani, vsekakor pa diskvalifikacijski pamflet gospe Sunčičeve v Reporterju.

Ko nekdo lahko zapakira tak koncentrat gnojnice, mi vedno pride na misel, da gre verjetno za politično instrumentalizacijo. Gospo bi moral kdo poučiti, kdo, kdaj in zakaj je podiral DEMOS-ovo vlado in kakšne so še danes posledice tega. Bi Sloveniji škodilo, če bi dobila predsednika Evropskega parlamenta?

Po tej prhi razmišljam takole – na Kitajskem sem v treh dneh srečeval same pozitivce, nosilce zelenih razvojnih pobud in projektov, ljudi, ki se hočejo učiti od drugih – zato so nas tudi povabili, se celo zanimajo za Slovenijo… pri nas pa hodimo drug po drugem, znotraj pomladi že od 1992 obvezno po “svojih”.

Bomo tako praznovali 25 letnico države, bomo tako oživili pomlad in krepili vrednote slovenske osamosvojitve?

Letimo za soncem, zato proti Istanbulu pridobivamo čas. Tam pristanemo ob pol šestih zjutraj.

Vse gre po planu, prevsem pa je ekipa na letalu izredno prijazna. Me ne čudi, da Turkish Airlines osvaja prva mesta med letalskimi linijami. Po vzletu malce zadremljem, potem pa se razveselim na levi Rodopov. Nisem jih še videl v beli opravi.

Potem razmišljam o državi, v kateri sem preživel prvih dvainštirideset let. Še vedno srečujem ljudi, ki mislijo, da so Jugoslavijo raznesli demokrati. Ni res, komunisti se niso mogli zmeniti, kako naprej. Nihov povratek k nacionalni ideji je bil tako različen, da to ni šlo več skupaj.

Po pristanku na Brniku samo odložim prtljago in že sva z Andrejem na poti na Čebelarsko zvezo Slovenije. Noč in Kozmus predstavita namero, da bi Slovenija ponovno kandidirala za organizacijo Apimondije – svetovnega kongresa čebelarjev leta 2021. Vsi, z vladnimi predstavniki vred, idejo podpremo. Apimodija v Sloveniji leta 2003 velja še danes za najbolje organizirani kongres doslej, tudi za kongres z dušo. Prvi odmevi po svetu so zelo pozitivni. Predsednik Noč meni, da je treba Apimondiji vrniti ljudski značaj. Se strinjam. Slovenija je za to prava izbira.

Malo pred eno pozdravim v pisarni dijake iz Velenja, potem pa spremim na Bled bivšega etiopskega predsednika vlade Tamrata Layneja in njegovega prijatelja Wilfrida. Na kosilo skočimo k Lectarju v Radovljico. S poletom zaradi vetrovnega vremena žal ni nič. Prijateljema razlagam, kako je z Bleda iz Jugoslavije davno ilegalno emigrirala družina Madeleine Albright.

Res sem vesel, da si je Tamrat vzel čas za Hrvaško, Slovenijo in Bosno in Hercegovino. Njegova osebna zgodba je enkratna in povedna. V Galeriji Družina traja Evropski večer malo dlje, vendar nihče ne gleda na uro.

Nekdanji etiopski Che Guevara, prepričan komunist, ateist, revolucionar, vodilni gverilec in šest let predsednik vlade je po treh letih v vladi ugotovil, da komunizem ni rešitev za njegovo državo. Svojim soborcem je predlagal, da bi se obrnili v smer demokracije in tržne ekonomije. Dotedanji prijatelj in predsednik države, ga je za dvanajst let spravil v zapor. Dvanajst let samice, pretežno vklenjen in veliko v sami temi. Tam je bil jezen, agresiven in maščevalen. Dokler se mu ni v petem letu zapora v podobi luči predstavil Gospod. Po tretjem obisku se je odločil, da
mu bo sledil. Potem je preživel v samici še sedem let – danes s hvaležnostjo govori o zlatih letih.

Vprašal sem ga, kaj je sledilo potem, ko je Gospodu rekel da. “Mir, radost in upanje”, je odgovoril. Ko so ga izpustili, je prosil za sprejem pri predsedniku. Po treh dneh ga je sprejel. Tamrat ga je objel in mu odpustil. “Odpuščanje me je osvobodilo.” Po dvanajstih letih je spet videl ženo in oba otroka. Isti Gospod je njegovo ženo nagovoril ob istem času kot njega. Ko sta se spet srečala, sta bila oba kristjana. Poslej hodi po svetu, podpira razvoj malih molitvenih skupin in ponuja tečaje za voditelje.

Savel, ki je postal Pavel. Preživel je tudi zato, ker se je ob neki raciji študentov ob klicanju imen, nekdo javil, ko je policija klicala njega. Vse, ki so se javili, so pri priči postrelili.

Pozneje mi sodelavci povedo, da ni še nikoli toliko ljudi sledilo prenosu po internetu. Hvaležen sem mu, da je prišel. On ne govori iz teorije, ampak iz izkušnje in spoznanja.