Takega tedna v Evropskem parlamentu še nismo imeli. Predsednik Evropske komisije Juncker je imel doslej najboljši govor o stanju EZ, predsednik grške vlade Cipras nas je seznanil z dolgo pričakovanim in uspešnim izhodom Grčije iz dolgoletne krize ter voljo, da z Makedonijo uredijo odnose v dobrososedskem ozračju. V istem duhu je govoril predsednik makedonske vlade. Po več kot četrt stoletja se zadeve premikajo na boljše, diši po rešitvi, kar pomeni konec frustrirajoče čakalnice Makedonije pred vrati NATO in EZ.
Tretji predsednik vlade, ki je nastopil, je bil Viktor Orban. Doživel je politični in ideološki napad, kot ga ni pred njim še noben predsednik vlade ali države. Debata je šla daleč čez namero o sprožitvi procesa preverjanja ali Madžarska spoštuje pravo EZ ali ne.
Orban je doživel obračun in sovražni govor. Grešil naj bi na dvanajstih področjih, tudi v odnosu do Romov. Vsekakor bolj kot tožnikom verjamem besedam romske poslanke Jaroke, ki nas je pozvala, naj Orbana podpremo.
Kako daleč gre levica, je pokazala razprava kolegice, ki je trdila, da se na madžarskih univerzah ne uči več teorije spola. Ne poznam odločitve pa tudi ne pravne podlage zanjo, da bi države članice oziroma univerze obvezno poučevale sporno teorijo spola. EZ glede tega tudi nima pristojnosti.
Ideološki napadi na Orbana se vrstijo, odkar je zmagal proti socialistom, ki so mu zapustili državo na kolenih. Danes ima Madžarske izvrstne gospodarske kazalce.
Njegove nasprotnike moti, ker vidi madžarsko in evropsko identiteto povezano s krščanstvom in vidi v njem tudi enega od virov navdiha za nadaljevanje evropskega projekta.
Tretji vir kritičnega odnosa do njega je njegovo stališče do migrantov. Rekel je: če EZ ne bo sposobna zavarovati svojih zunanjih meja, bomo mi poskrbeli sami za svoje meje. Že dolgo to ni več samo njegovo stališče.
Sam imam marsikatero kritično pripombo na njegovo delo, ne vidim pa nobene podlage za prištevanje k fašistom.
Tudi se ga ne da prištevati k evroskeptikom. Predlaga drugačno Evropo, na nekaterih področjih celo več Evrope.
Namesto apriornega obsojanja bi bila nedvomno boljša resna razprava o njegovih predlogih. Če kaj pije vodo, naj se uporabi, drugo pa zavrne.
Levico moti njegov poudarek na družini, narodu in identiteti. Tega ne bi štel k populizmu, čeprav je s temi poudarki že trikrat zapovrstjo zmagal. Če se ne strinja z vsem, kar ponuja ideološki glavni tok, tega ne bi dajal pod ideološko etiketo, ampak kot pravico do različnosti.
Ker so šle zadeve po opisani poti, sem se po vseh razpravah, tudi na razpravi z Orbanom na politični skupini Evropskek ljudje stranke, odločil, da predloga za začetek postopka po členu 7 ne bom podprl.
Sem se pa zavzel, da zadeve, kjer je potrebno, razčistimo in da se o bistvenih razlikah med pogledi držav Srednje Evrope in Zahodne Evrope temeljito in čimprej pogovorimo. Viktor Orban pri vsej svojeglavosti gotovo ni glavni problem Evrope.
Naj ne pozabim – nagovoril nas je tudi predsednik Libanona in zmagali smo v prid evropskih avtorjev, katerih ustvarjalnost bodo morale velike internetne platforme v bodoče pravičneje upoštevati. Prav je, da jasno razlikujemo med pavicami, svobodo in krajo. Pošten odnos do avtorjev ne ukinja svobode interneta.