Velikokrat me ljudje sprašujejo, kakšen je moj delovni dan ali teden. V odgovor nastajajo ti dnevniški zapisi …
Za uvod štiri ure španščine. Potem se peljeva z Andrejem v Kočevsko Reko. Prav oddahnem se, ko prideva iz megle v bolj fotonsko okolje. Kočevska Reka je sončna.
Ko je tam prvič zadišalo po slovenski vojski, je bilo k sreči megleno in malce snežno. K sreči zato, ker vreme ni bilo naklonjeno morebitnemu posegu Jugoslovanske ljudske armade.
Nenavadno se počutim, ko ponovno stojim na prostoru, na katerem bi moral vrhovni poveljnik – predsednik države 17.12.1990, en teden pred plebiscitom, pozdraviti postroj mož in fantov, ki so bili pripravljeni za slovensko svobodo storiti vse in so kasneje pomenili jedro brigade Moris.
Ker je Milan Kučan to odklonil, za njim pa še vsi člani predsedstva, razen Ivana Omana, ki je zbolel, sem postroj pozdravil kot predsednik vlade. Predsednik države je tisti dan vendar poveljeval, saj je prepovedal raportiranje predsedniku vlade. Bili smo formalisti in smo upoštevali poveljnikovo voljo. Pomembno je, da je “prvič zadišalo po slovenski vojski”. Ko sem gledal tisti postroj nisem mogel reči drugače. To ni bila stara teritorialna, niti njena 30. razvojna skupina, kot so hoteli uveljaviti pozneje. V Kočevski Reki se je zgodila diskontinuiteta. Pod staro formo se je pokazal nov namen. Tisti, ki so stali takrat tam (kakšne posebne politične gneče nisem opazil) so stali zaradi zavarovanja naše volje po svobodi, ki se je izrazila z enkratno močjo en teden kasneje.
Počutil sem se kot vršilec dolžnosti vrhovnega poveljnika. Mogoče navzven odsotnost vrhovnega poveljnika ni delovala slabo. Mogoče je to v Beogradu celo okrepilo vtis, da ostaja slovenska jugoslovanska opcija čvrsta. Vsekakor se za to “taktično potezo” nismo dogovorili, smo jo pa vzeli na znanje in prav razumeli.
Pred nami danes ne stoji moštvo izpred triindvajsetih let, pač pa mladi ljudje, ki razumejo, kaj je pomenil prvi postroj, praznujejo spomin nanj in so jim vrednote slovenske osamosvojitve svete. Pozdravljeni med osamosvojitelji, naj Jakič da stare uniforme ali pa ne.
V govoru ne morem mimo omembe, kaj se dogaja v Ljubljani. Tam praznujejo dejstvo, da je bančna luknja globoka samo 4,8 milijarde in ne 5. Kakšna pa je razlika? Vsak evro, ki je končal v luknji, je preveč!
Bančna luknja ni vrednota slovenske osamosvojitve. Tu smo takrat vrtali luknjo v slovensko prihodnost, ne v banke. Čestitam Janši in Končarju. Prvemu za dober spomin, drugemu za Prešerna. Tako povedane Zdravljice že dolgo nisem slišal.
Srečam veliko starih znancev, borcev, vesel sem ministrov Paša in Jeraja ter vedno pomladnega Kuntnerja.
Na poti nazaj kličem človeka, ki mi je zatrjeval, da bo z mojo kandidaturo za mesto generalnega sekretarja Sveta Evrope vse v redu. Povem mu, da se ne bi zanjo odločil, če mi ne bi poleg drugih naklonjenih glasov pred enim tednom izrazil podpore tudi zunanji minister, ki je uradni predlagatelj kandudature. Dejal mi je, da moramo v takih primerih preseči strankarske interese. V petek me je poklical in povedal, da so že novembra podprli tujega kandidata. Nisem ga vprašal, kako je mogoče dati nekomu podporo, preden ga odbor ministrov da na “short liste”. Med sklepi vlade te podpore kasneje nisem našel. Imam vtis, da se je zgodila med ponedeljkom in petkom. Ministru tudi povem, da doslej nobenemu kandidatu, tudi legendarni C. Lalumiere, ni uspelo doseči drugega mandata. Zakaj apriorna podpora tujemu kandidatu, ne da bi vlada poskusila poiskati domačega. Vidim, da sem pokvaril igro in spravil vlado v zadrego. Tudi z argumentom, da je čas, da bi prvič prevzel to vlogo nekdo z vzhodne strani nekdanje železne zavese.
Virantu se zahvalim za podporo. Predsedniku države sem se že včeraj – z nujnim dodatkom “Slovenija je samo za “naše”.
Ker moram pokati za Japonsko, ne morem na kosilo h Kropcu.
16.00 – na Slovenski matici, kjer smo 10. marca 1989 ustanovili Slovensko krščansko gibanje iz katerega so jeseni istega leta nastali Slovenski krščanski demokrati. To pot zborujejo VSO, Zbor za republiko in Civilna družba. Bela knjiga.
Menim, da bi kazalo napisati tudi črno knjigo. Dr. Valičeva me napove kot Rupla. Ni slabo za politika, če ga sprejme podzavest drugega. Naj mi spoštovana in predana borka za resnico o osamosvojitvi ne zameri. O delovanju podzavesti sem se učil pri Trstenjaku in Jungu.
Poudarim, da gledamo napačen film. V njem nastopa Evropa kot grdi raček, trojka kot okupator. Vračajo nam koncept sovražnika. Tudi ob tej priliki menim, da je fronta proti trojki napačna. Ključno je, na kakšen način pridemo najhitreje in najcenejše iz krize. Naši pravijo, da bodo rešili zadevo sami. Nimam nič proti, vendar naj POTEM PUSTIJO MOJ ŽEP PRI MIRU. Ne želim financirati špekulantov pri Factor in Probanki.
Ob 17.15 na TV SLO. Kratek intervju o moji kandidaturi. Govorim o zamujeni priliki, da bi se obnašali državotvorno.
Na Brniku nabavim še nekaj čokolade za moje japonske prijatelje.
Na poti do Frankfurta preberem, da so dr. Jožeta Trontlja pokopali v družinskem krogu. Malokrat sve se srečala, kadar pa sva se, sem se vedno poslovil bogatejši. Še posebej na evropskem večeru, ko smo se v družbi z dr. Ernestom Petričem in dr. Stanetom Pejovnikom pogovarjali tudi o preteklosti. Dr. Trontelj me je presenetil s pomembno distinkcijo – pri nas se po vojni ni zgodilo kaznovanje, ampak maščevanje. Prvo bi bilo posledica pravne države.
Poslovil se je mož, ki je etiko postavil na prvo mesto. Ne čudi me, da so njegovi najbližnji v osmrtnici zapisali njegovo misel, da je lažje biti pošten kot pravičen.
V Tokio letimo z ANA. Osebje je tako prijazno, da me ne bo nihče prepričal, da je pač tako naučeno. Tu je nekaj več.
Berem Japan Times. Abe in Biden sta se pogovarjala o novih kitajskih potezah, ki okrog oziroma nad Senkaškimi otoki dvigajo napetost.
Že dolgo nisem poslušal klasike. Na razpolago imam enajst ur. Začnem s harmonikarjem Martynasom – Bramsov Madžarski valček št. 5, Hava Nagila, Mozartov Rondo alla Turca, prvič poslušam Beethownov Allegretto …
V horizontalo si pomagam s Chateau de Pitrayjevim merlotom/canbernet francom. Šesto let tradicije pod isto družino. Seveda je to spremljava japonski kuhinji. Bi rekel, da gre kar skupaj. Spet se spomnim tistega presenečenja z Lufthansinega leta iz Šanghaja, ko sem med vini zagledal štajerca iz Dveri/Pax. Pred spanjem poskusim šah z računalnikom. Izgubim.