Velikokrat me ljudje sprašujejo, kakšen je moj delovni dan ali teden. V odgovor nastajajo ti dnevniški zapisi …
Nerad se odzivam na tendenciozne zapise, vendar je zapis Blaža Petkoviča v Dnevniku 21.1.2014 prinesel take razlage in strahove, da sem se vseeno odločil za odziv.
“Paravojaška formacija Janševih mladincev” – tako pravi naslov. Kot nastopajoči na omenjeni obeležitvi nisem videl ne Janševih, ne kogarkoli drugega mladincev, ampak mlade ljudi, privržene vrednotam slovenske osamosvojitve. Z veseljem sem jih pozdravil, kot sem pozdravil pred dvaindvajsetimi leti tiste, ko je zadišalo prvič po slovenski vojski. Nedvomno pa sem srečal tudi koga, ki ga poznam iz vrst NSi- krščanskih demokratov.
Ne vidim potrebe, da bi strašili z Janšo, če mladina izraža jasen odnos do enega od ključnih dejstev v pripravah na obrambo osamosvojitve. Janša me ni prosil ne za obrambo, ne za komentar, pa naj vendar rečem – ko je opravljal eno od najpomembnejših vlog v času osamosvajanja, je bila velika večina zelo vesela, da je svoj del naloge uspešno opravil. Vem, kako iskan je bil pozneje, ko sta dve raketi s Hrvaške udarili na levi breg Kolpe.
V Kočevski Reki Janše nisem gledal skozi aktualne nedokončane sodne postopke, tudi ne skozi alergijo stare Partije na njegov “prestop”, ampak skozi njegovo privrženost in prispevek k osamosvojitvi.
Marsikaj, tudi zelo neprijetnega, se je zgodilo med nami, so pa zadeve, tudi praznične narave, predvsem pa vrednote, ki smo jim zavezani in jih bomo delili, dokler bomo hodili po slovenski zemlji.
“Saj so uniforme z akti državnih organov zaščitene” – Kakšen prazen formalizem. Ni potrebe, da bi bile uniforme iz časa osamosvojitve zaščitene pred osamosvojitelji, ki so jim dali simbolen status, tudi ne tistimi, ki delijo vrednote osamosvojitve. V tistih uniformah smo se borili za svobodo in demokracijo vseh. Dal bi jo vsakemu, ki bi si jo želel – prav obredno bi jo dal. Dejstvo, da minister za obrambo ni odobril njihove praznične rabe, je absurd brez primere. Saj menda nismo šli na fronto, tudi kakšnih armbrustov nisem opazil.
“Obeležitev prvega postroja slovenske vojske v Kočevski Reki … še vedno buri duhove.” – Zakaj bi pa obeležitev tako pomembnega dejstva kot je prvi postroj slovenske vojske koga burila? Burjo se očitno vzpodbuja. Vesel bi bil, če bi tam zmanjkalo prostora, če bi tam stali mladi Slovenke in Slovenci, ne glede na politične barve, ki jim ni vseeno za vrednote osamosvojitve in prihodnost Slovenije. Osamosvojitev se je zgodila zaradi svobodne in evropske prihodnosti Slovenije. Če so državo okradli, za to ni kriva osamosvojitev.
“… mladi, ki z aktivnostmi osamosvojitvene vojne nimajo nobene zveze…” – Kdor praznuje vrednote slovenske osamosvojitve, ima nujno odnos do osamosvojitvenih “aktivnosti”, brez katerih osamosvojitve, obeleževanj in poigravanj z uniformami seveda ne bi bilo.
Pozdravljam mlade, ki hočejo imeti omenjeno zvezo. Tu je potrebna vrednotna kontinuiteta, ne jugoslovanska nostalgija po že treh propadlih Jugoslavijah.
Nošenje uniforme… “Omogoča status borca …” – Majo Grab razumem, da se tu kuha “nevarnost”. Še en absurd. Zdaj bodo državljane strašili s tistimi, ki delijo vrednote osamosvojitve. Postali smo nevarni, kar paravojaški. Včasih so rekli – “poznamo jih”. Če prav razumem, je minister ocenil oziroma predvideval, da mladi ob spominski obeležitvi uniform, ki niso več v rabi, ne bi nosili na “primeren in časten način”.
Nisem pa še slišal, da bi se kakšna uradna instanca ali kakšna stroka posebej ukvarjala s pogosto uporabljanimi uniformami, ki izhajajo iz neke druge vojne in revolucije in jih težko vidimo kot čisto svobodo.
Vsekakor nas ne deli osamosvojitev, ampak odnos do nje.