Že dolgo podpiram enakopravnost spolov in ne srečujem ljudi, ki bi bili proti. Težave pa imam, kadar politični ali ideološki interes uporabi ali zlorabi ta plemeniti namen za cilje, ki nimajo z enakopravnostjo nobene prave povezave.
Zaradi nujne obveznosti v Sloveniji včeraj nisem glasoval o poročilu kolega Tarabelle. Če bi bil tam, bi glasoval proti – zaradi etičnih, pravnih in formalnih razlogov.
Nasprotujem, da se privrženost politične skupine Evropske ljudske stranke enakopravnosti spolov zlorabi za cilje, ki jih večina njenih članov ne more podpirati. Torej – ZA enakopravnost spolov, ne pa za tisto, kar se po tem glasovanju razlaga kot pravico do splava. ZA reproduktivno
zdravje, ampak splav lahko vidim kot zakonsko urejen izhod v sili, ne morem pa ga videti videti kot zdravilo.
“Navdušen sem, da lahko popravimo situacijo, s tem da potrdimo pravico žensk, da nadzorujejo lastna telesa,” je včeraj izjavil moj kolega poročevalec. Ne poznam nikogar, ki bi nasprotoval temu. Z malce daru razlikovanja pa vendar lahko razločimo kaj je nadzor nad telesom, kaj pa je nasilno potiskanje v smrt nekoga, ki od spočetja začasno prebiva v nekem drugem telesu. Vsak lahko nadzira svoje telo, nima pa oblasti nad drugim, naj bo star en dan, en mesec ali sto let.
Ne morem verjeti in ne sprejeti, da v tako izobraženi družbi, kot so evropske poslanke in poslanci ne moremo priti do soglasja, da gre od začetka nosečnosti za dve osebi, dve telesi, dve nedotakljivi dostojanstvi. Odnos do novega človeka v maternici ne more biti samo lastniško-trebušni.
Ne morem sprejeti, da ideologov “mojega trebuha” prav nič ne zanima ta spočeti drugi, nerojeni, kaj šele tretji – oče. Gre za dva trebuha (tudi nerojeni ima “trebuh”) in za tri udeležene. Kako, da načelo nediskriminacije v tem primeru kar naenkrat ne velja več. Tudi sodba Sodišča Evropske unije ne. To je 18.oktobra 2011 v primeru Brüstle odločilo, da gre za človeka in njegovo dostojanstvo od spočetja naprej. Torej gre tudi za njegove pravice. Najprej za pravico do dostojanstva in življenja, ki je zapisana na samem začetku Listine EU o temeljnih pravicah – ta pa je del
lizbonske pogodbe, se pravi del pravnega reda EZ.
Ni dneva v času nosečnosti, razen dneva spočetja, za katerega bi lahko utemeljeno dejali, da se prav takrat začne človekovo dostojanstvo in njegove pravice.
Obžalujem, da smo tako različni in polarizirani ob tako pomembnem vprašanju. In da smo dali evropski javnosti vtis, da je splav zadeva enakopravnosti spolov.
V EP ne bi smeli sprejeti ničesar, kar je v nasprotju z vrednotami in načeli pravnega reda EZ. Sledeč načelu subsidiarnosti ta tudi ne daje pravice EZ, da državam članicam glede splava predpisuje obvezen odnos.
Raje bi videl, da bi poglobili odnos do življenja v rani fazi, ki ni nič manj pomembna faza od drugih življenjskih faz, kot pa poglobljali polarizacijo.
Nobena odločitev v EP ne bi smela biti v nasprotju z Listino EU o temeljnih pravicah oziroma ne bi smela zniževati etične občutljivosti do življenja, do ranega življenja še posebej. Nasprotno – odnos do ranega življenja bi morali humanizirati.
Ne bežim od realnosti in vem, da je splav del nje. Delim mnenje, da splav ni nekaj dobrega, zato ga tudi ne promoviram. Ko pa gre za neizbežne situacije, naj država zakonsko uredi medicinsko asistenco tako, da bo za mater in za vse najmanj škode, nikakor pa ni naloga države promocija splava.
Etično pomanjkljiv odnos do življenja je eden od ključnih izzivov današnje EZ. Ne želim, da bi kdorkoli od izvoljenih pridobival politične točke s površnim odnosom do ranega življenja.