Za nami so evropske volitve, ki so prinesle večino uveljavljenim proevropskim strankam, ponovno prvo mesto Evropski ljudski stranki, evroskeptikom pa doslej najboljši rezultat. Le Penova, Farage in Cipras kljub porastu glasov ne morejo bistveno vplivati na evropsko vodilno politično linijo, lahko pa imajo precej močnješi vpliv v državah, kjer so zmagali.
Ne glede na to, da sta evroskepticizem in populizem dobila krila v času krize in jima gospodarsko okrevanje v zadnjem času še ni moglo vzeti vetra iz jader, se bodo morala nova vodstva glavnih evropskih inštitucij, še posebej pa proevropske stranke, zamisliti nad rezultatom in priti z jasnim programom za več Evrope. Ta – več Evrope mora biti tak, da ga bodo njeni državljanke in državljani ne samo razumeli, ampak tudi čutili, kot čutijo skupni trg, svobodo gibanja, padanje cen gostovanja, pravico do čezmejne zdravstvene oskrbe in še kaj.
V zadnjih petih letih je EZ doživela krizo brez primere. Spremljale so jo napovedi o propadu evra, poglobitvi fronte sever jug in celo razpadu zveze. Zveza je reagirala kurativno in preventivno.
V pretekli petletki je s trojko ali brez nje pomagala Irski, Španiji, Portugalski, Grčiji in Cipru. Prve tri so zapustile program pomoči, dosegajo gospodarsko rast in zmanjšujejo nezaposlenost, Grčija se začenja popravljati, Ciper kaže močno reformno voljo. Varčevanje ni bilo nikjer edino, povsod pa obvezno sredstvo na poti v okrevanje.
V isti petletki se je EZ po trdih pogajanjih uspela odločiti za bančno unijo pa tudi za večjo proračunsko disciplino držav članic. Oboje pomeni več integracije, predvsem pa varovalko pred novimi krizami. Tovarišijsko bančništvo bo po vzpostavitvi bančne unije najmanj močno omejeno.
Odločitve na gospodarskem in finančnem področju bodo imele posledice tudi na političnem področju. Še bolj bo jasno, da v istem čolnu ne moremo veslati v različne smeri – tudi kar zadeva zunanjo politiko.
Že zdaj je očitno, da bo morala skupna evropska varnostna in zunanja politika po potresih na severu Afrike, v Siriji in v Ukrajini dobiti nove obrise. Mehko moč Evrope bo treba odigrati na trši način.
Prav tako je očitno, da bo dogajanje v Ukrajini in Rusiji vplivalo na evropsko energetsko politiko. Trend je jasen – več diverzifikacije pri oskrbi, več v obnovljive vire, več učinkovite rabe.
Seveda ne gre samo za gospodarstvo in energijo. Sprejeli smo jamstveno shemo za mlade, ki bi jo bilo treba nadgraditi. K temu se bo treba bolj posvetiti medgeneracijskm vprašanjem evropske starajoče se družbe. Eno od teh je zdravje. Čeprav je zdravje v osnovi pristojnost držav članic, ljudje pričakujejo od EZ več. Glede na neresen odnos držav oziroma šibko politiko pri preprečevanju bolezni, bi morala EZ prevzeti pobudo in kordinacijo preventive. Sam predlagam posebnega komisarja za preventivo – s kompeteneco in mošnjo. Če nam ne bo uspel strateški preboj v učinkovito preventivo, bo ojačan pritok novih bolnikov za rakom, diabetesom in drugimi napredujočimi boleznimi samo poglabljal krizo zdravstvenih sistemov.
V naslednjih tednih nas čaka izpit iz demokratične verodostojnosti. Volilke in volilci so pred volitvami poslušali, da bo njihov glas štel dvojno – glas za kandidata/stranko oziroma politično skupino in glas za predsednika Evropske komisije.
Izjave nekaterih nacionalnih politikov so to pričakovanje zamajali, saj trdijo, da so zadeve odprte, ker ni podpore te ali one vlade za Junckerja. Prepričan sem, da bo parlament trdno stal na strani lizbonske pogodbe in prej najavljenega kriterija. Kdo pa bi sicer lažje dobil podporo, če ne zmagovalec evropskih volitev? Res je, da ima Evropski svet pravico predlagati kandidata, ne svetujem pa mu tveganja, da kandidat ne bi dobil podpore v parlamentu.
Vesel sem, da Slovenija ni prispevala v Evropski parlament nobenega evroskeptika oziroma populističnega razlagalca samo negativnih dejstvev v EZ. Vrednost evropskih volitev v Sloveniji ne glede na udeležbo je, da so volilci izločili protievropsko in populistično govorico. Seveda bom vesel, če se bo to ponovilo še na državnozborskih volitvah.
V EZ in Sloveniji potrebujemo voditelje, ne odrešenikov. Voditeljev, ki bodo postavili skupno dobro nad druge interese. Utrujen sem že od mantre o novih obrazih in o novi generaciji. Ne zanima me, koliko je kdo star in kako izgleda, pač pa za kaj in kako dela. Borisa Pahorja ne bi nadlegoval z idejo o novih obrazih.
Tudi reciklaža levice, ki je vzela evropske volitve za javnomnenjsko raziskavo, me ne moti, če bi nas to vodilo proti letu 2030 in ne proti 1941.
Torej ne potrebujemo ideologije o novih obrazih (kar nekaj jih je trajalo zelo kratek čas) potrebujemo novo politiko, ki bo Slovenijo sledeč najboljšim evropskim zgledom približala standardom pravne države in socialno tržne ekonomije. Novo, drugačno politiko pa lahko delajo samo drugačni ljudje, ne glede na leta. Potrebujemo tudi boljšo koalicijsko kulturo, predvsem pa kvaliteto in kulturo vladanja v dobro vseh.
Mislim, da bi bilo za Slovenijo kot članico dobro, če bi se slovenska politična slika po evropsko uredila in zjasnila. Želim si jasno profiliranih in močnih krščanskih demokratov, socialdemokratov in liberalcev. Tudi zelenih bi si želel. Slabo za državo se mi zdi, da njena nekaj časa najmočnejša stranka, ki je dala predsednico vlade, ni imela partnerja v evropski politični strukturi.
V Evropski parlament smo izvolili osem poslank in poslancev – štiri ženske in štiri moške, štiri z že evropskimi parlamentarnimi izkušnjami, štiri na novo.
Sprejemali bomo zakonodajne in druge odločitve za pol miljarde Evropejcev, vendar smo dobili zaupanje ljudi v Sloveniji. Zavezani smo delu za več Evrope v Sloveniji in za več Slovenije v Evropi. Verjamemo, da je oboje mogoče. Hvala za zaupanje.
ZAPIS JE BIL OBJAVLJEN V ČASNIKU VEČER.