Ob petindvajsetletnici ustanovitve DEMOS-a – Z izjemo pokojnih Jožeta Pučnika, Katje Boh in Franca Miklavčiča ter odsotnega Huberta Požarnika, smo se sprejema in pogovora pri predsedniku države udeležili vsi tisti, ki smo 8. januarja v imenu novih demokratičnih strank podpisali skupni program DEMOS-a, ki so ga ustanovile 4. decembra 1989 Slovenska demokratična zveza, Slovenski krščanski demokrati in Socialnodemokratska zveza Slovenije po predhodnem dogovoru pri Ivanu Omanu 27. oktobra istega leta. Osmega januarja so se v DEMOS vključili tudi Slovenska kmečka zveza in Zeleni Slovenije. Marca pa je DEMOS sklenil predvolilno koalicijo s Slovensko obrtniško stranko in s Sivimi panterji.
Predsedniku države Borutu Pahorju sem hvaležen za ta prvi javni poklon na najvišji politični in simbolni ravni kot tudi za njegovo bistvogledno oceno DEMOS-ovega zgodovinskega političnega
prispevka.
Ustanovitev DEMOS-a je bila izraz vizije, političnega realizma, volje in poguma novih demokratičnih političnih sil, ki so razumele zgodovinski trenutek po padcu berlinskega zidu kot priliko za ustanovitev samostojne in demokratične slovenske države, kot najvišjega narodnopolitičnega cilja slovenskega naroda.
DEMOS je vključeval ves lok političnih profilov – od krščanskih demokratov, socialdemokratov, liberalcev do zelenih. Poleg jasnega državotvornega programa s smislom za bistveno in skupno, ni pokazal samo volje in širine, kakršne slovenska politična zgodovina ni poznala ne prej ne kasneje, ampak tudi demokratično politično kulturo.
Po zmagi na prvih demokratičnih volitvah je DEMOS v takratni Skupščini 2. julija 1990 nadgradil osamosvojitveno voljo z Deklaracijo o suverenosti države Republike Slovenije, 23. decembra 1990 pa je za projekt osamosvojitve pridobil 95% podporo udeleženecev referenduma, za katerega izvedbo je dogovoril in podpisal sporazum s takratno opozicijo.
DEMOS ni dokazal samo občutka za zgodovinski trenutek, ampak tudi sposobnost izvedbe projekta osamosvojitve. Hkrati in povezano z njm, si je naložil tudi prelom s totalitarizmom.
V pogovoru s predsednikom države smo ugotavljali, da so mlade generacije slabo ali pa sploh ne seznanjene z zgodovino osamosvajanja in vlogo DEMOS-a. Ob pomanjkljivem kurikulumu je za to kriv tudi odnos do narodne zgodovine, ki ji je namenjen čas ob koncu šolskega leta in zanjo praviloma zmanjka časa. Tako mladi ljudje ne vedo kaj in zakaj se je zgodilo, pa tudi ne, kaj se je v letih potem od osamosvojitvenih in demokratizacijskih namenov izgubilo.
Petindvajset let kasneje je skrajni čas, da resnicoljubno uredimo odnos do osamosvojitvenega časa, v katerem je DEMOS s svojo vlado in večino v Skupščini odigral ključno vlogo na poti Slovenije iz nedemokratične Jugoslavije v status in dostojanstvo samostojne državnosti, kar je bilo pogoj za umestitev na politični zemljevid sveta in za evropsko perspektivo Slovenije. To dejstvo bi moralo krepiti zdravo narodno zavest, domoljubje, nacionalni ponos in samozavest, pa tudi smisel za skupno. Nedopustno in nezrelo je, da to ni del izobraževalnega in vzgojnega procesa v naših šolah v okviru domovinske vzgoje. Si lahko kdo predstavlja, da na Poljskem mladi v šoli ne bi nič slišali o Solidarnosti?
Na srečanju smo se strinjali, da bi kazalo podpreti projekt enciklopedije osamosvojitve, ki ga je predstavil dr. Dimitrij Rupel.
Predsednik države je upravičeno prepoznal DEMOS-vo zgodbo kot kot dokaz vizionarskega in odgovornega političnega ravnanja v prelomnem času in navdih za tisto, kar bi se moralo v še vedno kritičnem stanju države ob vsej različnosti političnih sil, zgoditi z novimi skupnimi cilji v skupno dobro Slovenije in vseh njenih državljank in državljanov.
Upam, da se bomo v podobnem duhu spominjali tudi drugih letošnjih okroglih obletnic kot so prve demokratične volitve, izvolitev prve demokratične vlade, sprejetje deklaracije o suverenosti države Republike Slovenije, prvi postroj v Kočevski Reki, odločitev za plebiscit v Poljčah in sam plebiscit.
Vesel bom, če bodo praznične prilike spremljala tudi nujna dejanja, ki jih slovenski domoljubi in demokrati že dolgo pričakujejo, začenši z evropskim odnosom do preteklosti, predvsem pa do žrtev, ki še niso doživele pietetnega odnosa. Ivan Oman je tudi ob tej priliki poudaril, da je “potrebna najprej sprava, nato spomenik”.
Čas je, da bi se pogovorili o tem, kaj pomeni Vratušev nedavni poziv “sezimo si v roke”. Predvsem zaradi nas samih in kakovosti naše medsebojnosti, od katere je odvisna naša prihodnost, pa vse bolj tudi zaradi zaskrbljujočega evropskega in globalnega okolja.
Na nove zahtevne izzive moramo kot nacija na globalnem prepihu iskati skupne rešitve. Živimo našo različnost tako, da nas bo bogatila, ne razdvajala.
Čas je za novo vizijo slovenskega sožitja.