20130503_hvar_normalJelsa, prvega maja, ob desetih zvečer. Prvič na Hvaru.

Na terasi apartmaja po celodnevnem potepanju prebiram Pera Pettersona. “Konje krast”. Menda je bil te dni v Ljubljani. Branka mi je knjigo pripravila za 33 let zakona. Pritegne me.

V zanimivo večerno branje se začne oglašati čuk. Tako, kot se spominjam te nočne ptice iz krajev zgodnje mladosti. Preseneča me. Tu na čuka res nisem računal. Oglaša se vztrajno. Tudi danes ne vem, kaj to oglašanje pomeni. Po toliko letih mi je še vedno skrivnostno in nerazložljivo. Bolj nenavadnega nočnega glasu od čukovega ne poznam, z izjemo neke močvirske ptice iz Bretanje, ki para dušo. Ne vem zakaj in kako, ampak čukovo oglašanje mi diši po bolečini.

Potem preglasijo čuka izrazi mačje ljubezni pri sosedu. Glasno in divje. Le kdo si je izmislil tisti mačji kaveljc, ki ga mačka v ljubezenskem finalu ne more nagraditi s tihim odobravanjem.

Čuk se odmakne in zapoje od nekje drugod. Ali pa je to že drugi čuk…

Gazda me preseneti z Wi-Fi geslom. Nisem računal nanj. Odlično, hvala.

Berem o ponovnem padcu bonitetne ocene za Slovenije. Kot razumem, se je nekaj močno zalomilo, ne ravno v prid Slovenije. Zgleda, da se je čas za “Lako čemo…” iztekel. Prihaja čas računov. Nepošteno je, da bo račun za politično bančništvo in drugo neodgovorno ravnanje z državnimi podjetji izstavljen vsem.

Ko sem pred letom in pol v Dnevniku opozoril na “bližino grških otokov”, so se eni smejali, drugi pa niso verjeli. Žal sem imel prav, vendar si s tem ne morem nič pomagati. Pri nas opozorilo, ki pride z “napačne strani” tako ali tako ne more prijeti.

Nekatere zadeve gredo narobe že od samorazpusta Demosa naprej. Že takrat je postalo pomembnejše “kdo” kot “kaj”. Zadnja vladna sprememba (v trinajstih mesecih smo doživeli tri vlade) se je zgodila v istem duhu. Nimam vtisa, da je padla prejšnja vlada, ki je začenjala trende obračati v pravo smer, zaradi antikorupcijskih idealov. Padla je zaradi “kdo je kdo”, zaradi volje po oblasti, ne zaradi reševanja Slovenije. Pa tudi zaradi slabe banke. Tudi pri njej gre lahko “našim” bolje kot drugim.

Čudim se, da sem ob prostem padanju Slovenije postal nenavadno miren. Nikakor ne bi rekel, da sem neprizadet, indiferenten. Sploh ne. Saj smo pred dobrimi dvajsetimi leti postavljali temelje drugačni zgodbi, ki je Sloveniji leta prinašala napredek in ugled.

Za to, kar imamo, ni kriva osamosvojitev, tudi ne demokracija, niti Evropa. Zato so krivi tisti, ki so hoteli preveč zase na račun drugih. Tako preprosto je to. Tisti, ki so načela pravne države in socialno tržnega gospodarstva vzeli zares, jim gre v isti EZ in v isti globalni finančni krizi še kar dobro.

V teh okoliščinah sem izgubil iluzijo, da lahko kaj pomagam. Zgleda, da moramo doživeti dno, z vso trdoto in vsemi računi. In še potem ni garancije, da se nam bo posvetilo. Mogoče bodo ljudje ponovno ploskali tistim, ki so nas v to stanje spravili.

Drugače bo, ko bomo živeli z zavestjo, da ima vsaka odločitev ime, priimek, datum in praviloma tudi znesek. In ko bomo terjali od vodilnih odgovornost.

Na začetku devetdesetih let smo iz negativne rasti v dobrih dveh letih prešli v pozitivno, ki je trajala 15 let. Sedaj bo trajalo okrevanje več let. Od egiptovskih loncev mesa, smo prešli v čas zlatega teleta, sedaj smo času suhih krav. Pogovoriti se bo treba o temeljih. Pogovor o Sloveniji 2030 bo imel smisel, če se bomo prav razumeli o Sloveniji (do) danes. Sicer pa je pošel čas in denar. Sam ne pogrešam vizij – ampak osnovno poštenje.

Mačke so se umirile, z obale slišim še hrvaško, slovensko in poljsko govorico.

Nekaj luči odseva v mirno morje, oglasila se je dalmatinska pesem, iz zvonika je odbilo enajst… zrak pa je poln vonjav majske razcvetelosti.

Čuk se je spet oglasil. Pravijo, da čuk ni sova.