20140709_drevo_normalGledal sem tekmo med Brazilijo in Nemčijo. V nekaj minutah sem videl pet golov. Zgodovinsko pravijo eni, katastrofa pravijo drugi.

Ključno se mi zdi, da so igrali po pravilih – celo fer, bi rekel. V času petih golov se ne spomnim resnega prekrška. Predvsem pa Nemci dobro podajajo. Igrajo skupaj. Poznajo drugega. Žogo dobi najbolje postavljeni. Skoraj sem pozabil, kaj je soliranje.

Pri nas pravila določamo za sproti, poljubno, podajamo pa ne prav pogosto.

V teh dneh skušam v vročici predvolilnega boja, v katerem me je celo človek, ki sem ga imel za prijatelja in soborca pri osamosvajanju, proglasil za pokvarjenca, ohraniti smisel za različno in za skupno predvsem pa smisel za razlikovanje. Začudil sem se, da me zadeva ni čustveno pretresla (“koža čez in čez je že podplat postala”), mi je pa dala misliti.

Zadeve gredo na nož – ne samo med glavnimi bloki, tudi znotraj njih. Z Janševo/Reporterjevo delitvijo na čiste in pokvarjene se pomladne stranke gotovo niso zbližale. V zadnjih dneh se niso oglasili samo nekateri duhovniki, ampak tudi nekateri škofje. Govorica ni samo jasnejša, ampak vse ostrejša in polarizarojoča. Ne gre več za to, kaj bomo storili skupaj, gre samo za to, kdo bo prvi.

Kot sem nedavno že zapisal, izgubljamo mero in merilo. Danes dodajam, da izgubljamo smisel za razlikovanje in za pravila. Vsaka družba lahko preživi samo, če se drži nekih dogovorjenih pravil. Vtis imam, da v Sloveniji tekmujemo samo še v moči in izključevanju, ne v spoštovanju različnosti. Matematiki pravijo temu binarni sistem – 1 in 0. Pri nas je ena vse, nula pa je nič. Vse vmes je nič, pokvarjeno. Različni zunaj tega modela so odpadek z vprašljivim dostojanstvom ali kar brez njega, takorekoč neuporabni. Resnico je nekdo določil, je znana in obvezna. Dvom je odveč. Ob zapovedani uri moramo biti na znanem mestu. Enkrat eni, enkrat drugi. Kdor ni z nami, je proti nam.

Ker gre tako na nož in zares, se čutim dolžnega zapisati nekaj besed.

V slovensko politiko sem se vključil pred petindvajsetimi leti ravno zato, da bi bilo drugače. Da ne bi bilo več enoumja in kulta stranke, kulta osebnosti in mitov, ki temeljijo na oblastnem interesu in ne na resnici.

Tako sem vodil po zaupanju ljudi in po presenetljivi zmagi Slovenskih krščanskih demokratov prvo demokratično izvoljeno slovensko vlado. V njej so bili poleg ministrov iz šestih strank tudi drugi ministri in kakšen podminister iz opozicijskih strank, med njimi tudi nekaj znanih komunistov iz naslednice Zveze komunistov. Moj kriterij za izbor niso bile strankarske knjižice, ampak privrženost projektu demokratizacije in osamosvojitve. Bivših komunistov nisem prešteval ne v Demosu (tudi v vladi jih ni bilo malo), niti zunaj njega. Zame je bilo ključno, da so se s podpisom zavezali največjemu političnemu projektu v zgodovini slovenskega naroda. Vesel sem, da so Jožica Puhar, Franc Godeša, dr. Miha Tomšič in še kdo odgovorno prevzeli in opravili svoj del odgovornosti. Vesel sem tudi, da se z veseljem spominjajo svojega dela v Demosovi vladi. Enako velja za generalnega sekretarja vlade Aleša Čerina.

Seveda se niso v vsem strinjali z Demosom, so pa delali za njegov in po plebiscitu skupen državotvorni vladni program. Malo za šalo in povsem zares, minister Godeša je celo rešil začetek izhajanja Slovenca z borčevskim denarjem, ker je bila vladna blagajna preveč suha. Podpisal se je celo prvi na izjavo proti podiranju Demosove vlade, ki so ga vodili prijatelji iz Demosa, kljub dogovoru, da gremo po nenavadnem samorazpustu (predlagala ga je SDZ) na volitve. Resnici na ljubo je treba povedati, da sta Pučnik in Janša omenjeno podiranje precej kasneje spoznala in priznala kot napako. Ta napaka je odprla dvanajstletno prevlado LDS in s tem ponovno uveljavitev starih, jugoslovanskih političnih in upravljavskih konceptov, ki so vodili v predrago državo, previsoko zadolžitev, v sistemsko korupcijo, klientelistično privatizacijo in osiromašenje velika števila ljudi.

Tam je začetek naše krize, ki jo markirata dve izredno dragi in všečni politični dejanji – 30-odstotni dvig plač v državni upravi v prvem tednu prve Drnovškove vlade (v njej je bil Pučnik podpredsednik, Janša pa obrambni minister) in malo manjši dvig plač z Virantovo reformo v prvi Janševi vladi. Ne trdim, da je za vse kriv Drnovšek ali LDS. Tudi mu ne morem pripisati krivde za mlinski kamen za vratom – ne samo gospodinj – ki se mu reče TEŠ 6 in so ga potrdile ob neekonomski, politično določeni ceni premoga tri vlade ena za drugo.

K temu pa trdim, da je druga Janševa vlada začela s pravo reformno politiko in je trende z evropskim priznanjem obračala v pravo smer. Moram dodati tudi, da druga Janševa ni padla zaradi suma korupcije, ampak zaradi očitne reformne volje. Vlada Alenke Bratušek se je zgodila, da ne bi bilo reform in da bi bilo reševanje bank in oblast nad državnim holdingom v »pravih« rokah. Šlo je samo za oblast. Tudi slaba banka je lahko za ene zelo dobra banka.