Moj zapis o Orbanu so nekateri izkoristili za še en val kampanje na temo “druge Švice”. Tistim, ki to ponavljajo že leta, moj ponovni odgovor verjetno ne bo pomenil veliko, ker jih ne zanima resnica, ampak politična diskvalifikacija.
Naj se najprej spomnim Ivana Omana, ki je rekel tole: “Mi bi imeli Švico, če bi delali kot Švicarji.” S tem ni mislil na švicanje – Slovenci smo poznani kot pridni delavci, tudi v Švici – ampak na vrednote, načela, pravno državo in kulturo švicarske demokracije. Švica pozna visoko kakovost medsebojnosti, s sožitjem, v katerem različnost ne moti ali deli, ampak bogati. Uspešnost je nagrajena, nezakonito ravnanje kaznovano. Navajeni smo reči – v Švici je red. Če Švicar prijavi gradnjo hiše z enim nadstropjem, ne bo na črno dozidal še enega. Poglejmo urejenost njihovih mest in podeželja. Red imajo, ker spoštujejo drug drugega in se držijo pravil.
Napadalci me seveda navajajo narobe, zavajajoče, da bi bolj prijelo. Jaz nisem nikoli rekel, da bo Slovenija druga Švica, sem pa rekel, da “bi lahko bila.” Še vedno tako mislim, samo danes, žal, pogojev za to ne vidim.
Naj malce moraliziram. Bil sem predsednik vlade dve leti. Naj bi Švico zagotovil v dveh letih?! Vprašajte za Švico tiste, ki so nedemokratično vodili Slovenijo desetletja. Vprašajte o denarju tiste, ki so takrat in še posebej tik pred demokratizacijo ter osamosvojitvijo nosili denar v švicarske banke in davčne oaze po različnih lepih otokih (pa tudi še kasneje). Lahko bi se spomnili tudi posebne ekonomije za izbrance v zaprtem območju Kočevska Reka, ki je poslovala po svojih zakonih.
Čas moje odgovornosti je trajal tako kratko tudi zato, ker sem res hotel, da bi vpeljali nekaj odličnih švicarskih standardov, predvsem v zvezi s pravno drżavo. Vprašajte tiste, ki so mi sledili na odgovornem mestu in obljubljali, da bo boljše. Po padcu Demosove vlade, ki je poskrbela za dinamično reformiranje v smeri evropskih standardov ter pripravila dobre okvirne pogoje za novo gospodarsko rast, se je naš razvoj obrnil stran od švicarske smeri, v marsičem prav nazaj v škodljive jugoslovanske socialistične manire.
Zato imamo še vedno mešanico Kardeljeve dogovorne in evropske socialno-tržne ekonomije. Zato so lahko pri nas – naj se poslużim svežega škandala – žilne opornice nekajkrat dražje kot drugod po Evropi. Prepričan sem, da bi v Švici sodstvo reagiralo prej kot v petih letih in bi našlo tudi kakšno večjo ribo. Mimogrede – čakalne vrste niso glavni problem našega zdravstva, pač pa monopoli in neetične poslovne navade, ki praznijo žepe bolnikov ter verjetno polnijo tudi kakšne račune v Švici.
Prepričan sem, da denar iz Slovenije še vedno odteka tja. Za to ne morete kriviti dveh let osamosvojitvene vlade. Naj povem tudi ob tej priliki – osamosvojili smo se, osvobodili pa še ne. Pa še to, ker se še naprej širijo laži – DEMOS ni nič privatiziral, ker je vladni predlog zakona Zbor združenega dela blokiral tako, da ga niti ni dal na dnevni red. Si predstavljate Zbor združenega dela v švicarski demokratični ureditvi?
Veliko bližje svobodi bi bili, če bi zares vpeljali švicarske standarde in švicarsko demokratično kulturo urejanja skupnih zadev. Potem bi bili druga Švica. Celo boljši bi lahko bili od nje, zlasti, če bi malce omilili nevoščljivost in ne bi onemogočali tistih, ki vlečejo naprej.
Vse se začne pri spoštovanju dostojanstva drugega – in njegovega dela – da ne bom navajal besed Iva Boscarola. Ko bodo podjetniki pri nas obravnavani po švicarsko, ne bodo selili podjetij v bolj naklonjene sosednje ali daljne države.