Junija 2016 se je na referendumu na pobudo takratnega predsednika vlade in predsednika Britanske konservativne stranke Camerona večina Britancev izrekla za odhod Velike Britanije iz Evropske zveze. V enostranski kampanji državljani niso bili pošteno informirani o posledicah izstopa, obljubljene so jim bile nemogoče koristi, v kampanji so bili izdatno prisotni tuji interesi. Vprašanje migracij je imelo odločujočo vlogo na izid referenduma (52% za izstop). Cameron je imel napačne predpostavke o izidu referenduma. Pričakoval je okrepitev svojega položaja. Po referendumu je zapustil politiko.
Na podlagi člena 50 lizbonske pogodbe je Velika Britanija marca 2017 začela postopek za izstop iz EZ. Takrat so se začela tudi pogajanja, ki jih je za EZ vodil Michel Barnier, s katerim sva imela danes zanimiv pogovor na to temo. Evropska stran je bila ves čas enotna, britanska stran pa ni dosegla enotnosti niti v vladajoči koaliciji. Bistvene točke za EZ so bile spoštovanje človekovih pravic nerezidentov iz drugih držav članic in britanskih državljanov v drugih državah članicah, meja z Irsko in dogovor o financiranju. To je bil pogoj za pogajanja o bodočih odnosih.
Končni dogovor je bil sprejet novembra 2018. Danes ga je britanski parlament pričakovano zavrnil. To se je zgodilo dva meseca pred iztekom roka. Sedaj ima Velika Britanija dve možnosti, ali izstopi z nevarnim ne-dogovorom, ali prosi za podaljšanje roka. V tem primeru bi evropske volitve potekale tudi v VB, kar bi odprlo številna vprašanja, med drugim tudi naslednje: Ali bi lahko britanski poslanci sodelovali pri volitvah novega predsednika Evropske komisije ob dejstvu, da bi formalni postopek izstopanja še potekal?
Ne verjamem, da bi lahko Theresa May v treh dneh po glasovanju predstavila plan B. V teh dneh lahko pričakujemo tri predloge – glasovanje o nezaupnici Theresi May, posledično nove volitve in predlog za drugi referendum. #brexit EPP Group in the European Parliament Evropski parlament Slovenija