Po volitvah sem s pisanjem malo popustil in nekateri so že spraševali, kaj je z Lojzetom, da se ne oglaša. Zdajle se iz Züricha z vlakom pomikam proti Strasbourgu in lahko popišem, kaj se je dogajalo zadnje dni.
V nedeljo sem govoril praznovalcem Dneva državnosti na Uršlji gori. Za geografa je sramota, da se je znašel na tem čudovitem kraju prvič. Tja grede sem se prvič peljal čez Graško goro. Tudi v gostilni pod imenom Suhi dol sem se ustavil prvič. Med prekratko hojo do vrha sem občudoval floro, med mašo pa so me vzeli medse pevci. Petje pogrešam. Po proslavi smo jih nekaj zapeli še z Ajdo.
V ponedeljek sem imel po dolgem času zajtrk z novinarji. Zdi se mi prav, da poznajo tudi kakšna ozadja političnega dogajanja v Bruslju. Zvečer sem govoril na proslavi v Poljanah (objavljeno na FB 24.6.). Pogrešal sem I.H., ki sem jo srečal na enem od Demosovih shodov, štirideset let po tistem, ko smo si skoraj vsi mokronoški osmošolci na izletu na Komno zapisali njen naslov. Zgleda, da z dolgoročnim spominom nimam težav. Naslov še sedaj vem na pamet.
Prešerno praznujemo, tudi dejstvo, da je občina veliko zgradila s pomočjo evropskih sredstev. Najzaslužnejši prejmejo priznanja. Jaz bi ga podelil tudi napovedovalki za visoko kulturo napovedovanja.
V torek me povabijo z Miranom Potrčem v Odmeve. Če se prav spomnim, sem v isti družbi komentiral dvajsetletnico državnosti. Voditelj naju potegne v preteklost. Trdim, da smo imeli v času Demosa najcenejšo državo, majhno državno upravo, izravnane račune, lepe devizne rezerve in še kaj. Za današnjo sliko je treba najti krivce. Če bi se držali zakonov, krize ne bi bilo.
Na povabilo semiške županje Polone Kambič govorim zvečer praznovalcem na Smuku, kjer praznujejo od 1991. Tudi tukajšnji povezovalki programa bi dal posebno nagrado.
Ob desetih zvečer me pričakujejo na Trebelnem člani in simpatizerji Nove Slovenije – krščanskih demokratov, pa naju z Andrejem zapornice pri Rožnem dolu zadržijo za skoraj 20 minut. Tako slavnostni govornik užije najprej kres, ognjemet – seveda tudi dober cviček (slabega itak ni) potem pa govori.
Sledi pozna javna tribuna za šankom. “Ja, Lojze, veliko smo naredili odkar je nova občina in si tudi pomagal, ampak nas zanima prihodnost …” Zgleda, da bodo na Trebelnem še kaj postorili.
V sredo odletim v Bruselj. V politični skupini volimo podpredsednike. Ker Le Penova ni sestavila svoje skupine, nam ostaja v predsedstvu parlamenta šest mest. Prvič velja, da morajo eno tretjino zasesti ženske. Izvolimo jih polovico, dve iz manjših držav, prva tri mesta zasedejo Nemec, Španec in Italijan. Od velikih je izpadel Francoz, od manjših moja malenkost, ki je opozarjala, da deset manjšim državam ni uspelo zasesti niti enega mesta podpredsednika parlamenta.
S potjo na bruseljsko proslavo dneva državnosti nisem imel sreče. Šofer me je vozil tja eno uro, gostitelj je potreboval dobrih deset minut. Tako sem zamudil nastop Šentjurskih fantov s Tomažem Tozonom na čelu, ujel pa zadnje besede ministra za zunanje zadeve.
To pot me je ob poskusu prvega odhoda proti letališču razveselila novica, da zaradi stavke kontrolorjev še ni poletelo Adriino letalo z Brnika. To je pomenilo, da smo jih s Šentjurskimi fanti še precej zapeli, preden smo izvedeli, da je letalo pristalo in bo tudi odletelo. Odletelo je brez mene, ker sem ga zamudil. Potem sem se spomnil prijazne ponudbe Šentjurskih fantov, da bi se odpeljal domov z njihovim avtobusom. Preden sem dosegel avtobus, sem moral spoznati, da se štetje številk na Chaussé de Waterloo začne od dvakrat od začetka – v vsaki občini posebej. Taksist me je odložil sicer na naslovu, kot sem mu dejal. Do avtobusa je trajalo še precej kilometrov. Pojoči fantje so mojo zamudo in zadrego razumeli, ker so en dan prej tudi spoznali naravo te dolge ceste. Njih in mene je stala eno uro. Dodali smo jih še petnajst in malo čez četrto popoldne naslednjega dne dosegli Ljubljano. Po poti nismo peli, smo si pa marsikaj povedali. Komentar moje žene bom izpustil.
V petek zvečer je bilo lepo. Neža je imela zaključni solopevski nastop v Cekinovem gradu. Presenetila me je. Najbolje ji je šel Mozart.
V soboto sem mislil pojadrati kakšno uro v Lescah. Nebo je bilo zaprto zaradi svetovnega padalskega prvenstva. Vsaj nekaj zraka je bilo mogoče vdihniti v Bovcu. Za podaljšanje jadralnega dovoljenja je treba zbrati v dveh letih petnajst startov in predpisano število ur. Vesel sem bil, da sem v slabem vremenu vpisal peti start letos. Tako malo že dolgo nisem letel. Kljub temu ne vidim razloga, da bi z letenjem prenehal. Politikom bi ga celo priporočal – zaradi koordinacije, navigacije in jasne komunikacije.