Povejmo jasno in naravnost – Tajanijev govor ob bazoviških fojbah je bil predvolilen. Ne verjamem, da ga je  zaneslo, bilo je naciljano. Takih besed že dolgo nismo slišali. Ne gre samo za iredentistično poudarjene besede, gre za nastop italijanskega politika za avtoriteto predsednika Evropskega parlamenta. V Italiji so to doživeli kot glas iz Bruslja.

Ko se spominjamo nesrečnih žrtev v bazoviških in drugih jamah, pred tem pa fašističnih žrtev Pinka Tomažiča in drugih primorskih domoljubov, Tigrovcev in drugih protifašističnih borcev, talcev, žrtev v Gonarsu in drugih koncentracijskih taboriščih (moj oče je bil na Rabu),…pa eksodusa Slovencev, ko je bilo Italiji po prvi svetovni vojni poklonjena tretjina slovenskega narodnega ozemlja, smo vedno čustveni. Čustvo ni problem, težava je v tem, če ne razlikujemo med pieteto in nacionalistično ideologijo ali ga instrumentaliziramo za politični interes.

Da bi razvili odnos do preteklosti na čimbolj objektivni, resnicoljubni podlagi, sva se z nekdanjim italijanskim zunanjim ministrom Emiliom Colombom leta 1993 dogovorila za ustanovitev mešane zgodovinsko-kulturne komisije. Ta je po petdesetih sestankih enoznačno popisala okrog osemdeset let skupne zgodovine Italijanov in Slovencev. Jasno je povedala, kaj se dogajalo pod fašizmom, nacizmom in komunizmom. Povedala je tudi, kdo in zakaj leži v fojbah.

To, strokovno, ne politično, poročilo pove, da se je pred fojbami zgodilo nasilje fašizma, in da se v fojbah ni zgodilo etnično ampak ideološko čiščenje. Pove tudi, da v njih ne ležijo samo Italijani, ampak tudi Slovenci, pa tudi, da je prišlo po vzpostavitvi komunizma v Jugoslaviji tudi do slovenskega dela istrskega oziroma primorskega eksodusa. To poročilo je nastalo z namero, da politika na njegovi podlagi opravi spravna dejanja.

Tajanijev govor je šel, žal, stran od tega izhodišča – tudi v načelnem odnosu do totalitarizmov, saj pozna samo nacizem in komunizem – fašizma, pod katerim so Slovenci in Hrvati trpeli kot prvi neItalijani, ne pozna.

Vsako ekskluzivistično spominjanje, ki ne upošteva celote zgodovinskega dogajanja in ni pietetno do vseh žrtev, nas vrača v čase ran, nacionalizma, hladne vojne in razdeljene Evrope.

Natančno sem prebral Tajanijevo včerajšnje “opravičilo”, ki ga je povedal na plenarnem zasedanju Evropskega parlamenta, v Strasbourgu po protestih slovenskih in hrvaških poslank in poslancev. Ne morem ga sprejeti, kljub temu, da je v njem priznal tudi slovenske in hrvaške žrtve, ker se ni opravičil za svoje besede, ampak za napačne razlage (»my words have been misinterpreted«). Ne njegov govor, ne na pol opravičilo ne moreta prispevati k miru . Gospoda Tajanija pozivam, da se v svojstvu predsednika Evropskega parlamenta, ali v kateremkoli drugem svojstvu v bodoče vzdrži takih nastopov.

Italija nima od leta 1991 za sosedo več komunistične Jugoslavije, ampak suvereno, demokratično in evropsko Slovenijo, ki jo je priznala in z njo notificirala sporazume, ki jih je sklenila z Jugoslavijo. Leta 2004 smo na Matajurju in v dveh Goricah s pogledom v skupno prihodnost Italijani in Slovenci praznovali vstop Slovenije v Evropsko zvezo. Od takrat smo eni in drugi zavezani skupnim vrednotam in načelom, tudi evropskemu odnosu do totalitarizmov in zgodovinskega spomina. Želim si, da gradimo naše odnose na tej podlagi in v duhu prej omenjenega poročila, ki “prinaša spoznanje, da zgodovinska nasprotja ne smejo prerasti v nasprotja sedanjosti in obremenjevati odnosov v prihodnosti.”