fbpx
Back to Top

Dan Evrope –  Trg Republike ali Trg revolucije

Posted on

Letošnji Dan Evrope zaznamuje v Sloveniji poglobljena politična polarizacija, katere predmet je postala tudi sama osamosvojitev, še posebej z ukinitvijo  Muzeja slovenske osamosvojitve s strani Golobove vlade in po nezslišanem napadu na osamosvojitev s strani Saše  Hribarja.

 

Nov element je v zgodbo vnesel bivši  predsednik RS Milan Kučan, ki je nedavno v javnem nastopu osamosvojitvi priznal vlogo “državotvornega dejanja slovenskega naroda, ki ni primerljivo z ničemer prej v naši zgodovini”.  Hkrati se je pridružil tistim, ki že dolgo menijo, da spomeniki revoluciji na Trgu Republike in Trgu Sveta Evrope ne predstavljajo vrednot samostojne in demokratične RS. Kučan se pridružuje tudi resnici, da spomenik revolucije “na žalost  še vedno deli naš narod” in “pripada naši preteklosti”. Osamosvojitev je bila posledica plebiscitarne  volje velike večine Slovenk in Slovencev in obrambno pripravljenosti takratne vlade tudi na vojno agresijo. Osamosvojitev nas ni razdelila, tako tudi Kučan, ko pravi  da se ni mogla zgoditi “kot dejanje enega dela Slovencev proti drugim.” Zato jo lahko tudi skupaj praznujemo.

 

Ne glede na to, kdaj je kdo o tem kaj rekel, se mi zdi pomembno dejstvo, da  se v nekaterih zadevah vendar  strinjamo. Iz tega temeljnega strinjanja   bi se lahko razvil dialog in odnos, ki bi stvari “postavil na pravo mesto”kot pravi drugi bivši   predsednik RS Borut Pahor. Če velja, da smo izvedli projekt skupaj, je edino smiselno in modro, da v tem duhu razvijamo  tudi odnos do skupnega dosežka. Ne moremo imeti pod eno barvo oblasti enega spomenika osamosvojitve, pod drugo pa drugega – isto velja za muzej osamosvojitve, ki ga nihče ni koncipiral kot spomenik, ampak kot točko v podporo domoljubni, državotvorni in demokratični zavesti.

 

Glavni spomenik revolucije na Trgu Republike nikoli ni predstavljal vse Slovenije, ampak njeno z revolucijo pridobljeno oblast. Smiselno bi bilo, da bi izginil s Trga Republike na isti dan, kot smo prepustili  zgodovino zastavo z rdečo zvezdo, ker pač ni predstavljal vrednot in načel osamosvojene  in demokratične Slovenije.

Na drugačen glas smo čakali dvaintrideset let. Ni pomembno zakaj se je pojavil prav zdaj, bistveno je, da se je pojavil, ker daje upanje, da je pogovor o bistvenih zadevah mogoč. Pri tem ne gre samo za nekaj ton brona, katerega odstranitev tehnično ni problem. Težava je v tem, da naš odnos do totalitarne preteklosti in njenih simbolov ni celovit in ni evropski, na kar nas je opozoril tudi Evropski parlament. Se pravi, da se je treba  lotiti celotnega  odnosa do totalitarne  zapuščine in mu dati tudi ustrezno  mesto v šoli, kjer mladina skoraj nič ne izve o osamosvojitvi in razlogih zanjo, jo pa različne veteranske  organizacije obiskujejo z nasprotujočimi si   razlagami o osamosvojitvi, v vojni za Slovenijo pa smo se skupaj borili policisti, teritorijalci in civilisti.

 

Čas bi bil, da bi se  tako kot so rekli v Izjavi SAZU o spravi lotimo zadev z resnicoljubnostjo in etično občutljivostjo. Če bomo šli po tej poti, bomo našli tudi prostor za dostojen  pokop še vedno odkrivanih žrtev državljanske vojne  in revolucije.

 

Naj živi   Evropa miru in sprave, naj se ji Slovenija priključi!

 

Ne gre samo za muzej, ampak za smer naše prihodnosti

Updated on
Danes, 19.4.23, se bomo po 32-ih letih samostojnosti zbrali na Trgu republike na protestu v bran resnice o oosamosvojitvi in proti ukinitvi Muzeja skovenske osamosvojitve. “Ne morem verjeti…”, bi rekel Ivo Hvalica.
Gre za veliko več kot za muzej. Ta vlada ukinja muzej, osamosvojitve in slavi Čebine, ki sonm prinesle revolucijo in nedemokratiçen režim. Kam bomo prišli z vlado, ki ne vidi razlike med jugoslovansko Socialistično republiko Slovenijo in samostojno, demokratično republiko Slovenijo. Zanjo smo se odločili s plebiscitom, tako tudi za vstop v EZ in v NATO. Za vstop v komunistično Jugoslavijo, za izvedbo revolucije ali uvedbo enoartijskega režima z enoumjem ni bilo nobenega plebiscita. Narod je bil za 45 let postvaljen pred izvršeno dejstvo. Ko je dobil aprila 1990 priliko, da se svobodno opredeli, je izbral Slovenijo, ne pa hirajoče , nedemokratične Jugoslavije.
Spomladi 1991 so nekateri hoteli mirovniško Slovenijo brez obrambe, junija smo slišali besede “Počakajmo malo, da bo zaropotalo, pitem bomo pa videli…”Pa je zaropotalo in smo videli. Ponosen sem, da smo se v enem letu po razorožitvi slovenske TO pripravili in zmagali vojno za Slovenijo. Skupaj so se borili policisti, teritorijalci in civilisti. Nismo preverjali političnih opredelitev naših oçetov in dedov v drugi svetovni vojni. Skupaj smo stali sinovi domobrancev in partizanov. Uspeli smo, ker smo skupaj gledali naprej, ubranili plebiscitarno voljo in uresničili večstoletne sanje. Zgodil se je slovenski skupaj brez primere. Druga svetovna vojna, še bolj pa revolucija s sedmesto množičnimi morišči/grobišči sta nas razdelili, osamosvojitev nas je povezala in poenotila. To je dejstvo, to je vrednota in to je novo izhodišče za sožitno prihodnost. To je omogočilo Sloveniji umestitev na politični zemljevid sveta.
Iz tega lahko živimo skupaj naprej. Iz tega se ne kaže norčevati, že zato ne, ker so zato padla tudi življenja borcev, ki jim dolgujemo hvaležen spomin.
Lepo vabljeni danes ob 17h na Trg republike, da rečemo odločen ne omalovaževanju največjega političnega dosežka našega naroda in skupaj zapojemo Zdravljico.

RTV – čigava ali kakšna?

Updated on
Ustanovitelj RTV Slovenija je Republika Slovenija. Zadeve, ki jih urejamo z zakoni, so v osnovi politične zadeve, ker o njih odločajo demokratično izvoljeni predstavnki ljudstva. Odnos do RTV SLO bo zato vedno političen. Depolitizacija je nemogoča zaradi narave zadeve same, potrebno pa se je pogovarjati, kakšna naj bo odgovornost politike. Intencijo vladne koalicije po depolitizaciji RTV razumem kot njeno voljo, da se omeji ali izloči vpliv neke druge oblasti.
Dosedanje razprava kaže, da ima prednost vprašanje čigava bo, ne pa kakšna bo RTV SLO. To se mi zdi v izhodišču narobe.
Te dni sem se ob eni od stojnic v bližini Tromostovja pogovarjal z mladim možem Levice, ki me je prepričeval, da je treba depolitizirati RTV SLO, tako, da bi iz programskega sveta izločili vpliv strank (politike). Vljudno sem mu povedal, da sem utrujen od številnih in ponavljajočih se razprav o medijih oziroma o Zakonu o RTV. Predvsem pa se nisem strinjal, da je treba RTV depolitizirati. Ravno narobe – politizirati je treba odločanje, tako, da bodo člani programskega sveta nepristranski varuhi zakonsko določenih kriterijev, ki govorijo o programski sorazmernosti, neodvisnosti novinarjev itd.
Če bi po predlaganem zakonu politika spravila v programski svet (nove) izbrane predstavnike civilne družbe, bi bila to še vedno politična odločitev. Isto velja za nesprejemljivo prekinjanje že odločenih mandatov s pomočjo novega zakona.
Ponavljajoče se prerivanje okrog RTV izraža slabo splošno kot tudi politično kulturo. V zrelih demokracijah so veseli, če se različni dogovorijo za skupno rešitev, pri nas je ideal premagati/zrušiti drugega, uveljaviti moč večine in zasesti pozicije z “našimi” kjer se le da.
Dokler bo model odnosa do RTV temeljil na političnih večinah, se bo nadaljevala polarizacija, ki bo favorizirala “naše”, enkrat ene drugič druge barve, gledalci pa se bodo vse bolj jezili, da so prisiljeni plačevati nekaj, česar nočejo več gledati.
Če bi se pri odnosu do RTV SLO politični akterji od uveljavljanja moči obrnili k uveljavljanju kriterijev, RTV-ja ne bi pretresale vsakokratne paramentarne volitve.
Pa še to – modeli delujoče in stabilne ureditve odnosa RTV so po Evropi znani. Lahko bi se po katerem od njih zgledovali, ne pa skoraj vsak mandat popoprali z novo politično polarizacijo in hipokrizijo o depolitizaciji.
Dovolite mali spominski utrinek – osamosvojitvena vlada je s 27 člani delovala po starem zakonu(1979), pa je vseeno izpeljala projekt. Tudi RTV SLO je delala najprej po starem zakonu, pa sem imel vtis, da je Lado Ambrožič skrbel za kriterije. Hočem reči, da “nov zakon” sam po sebi ne zagotavlja nujno dodane vrednosti oziroma bolj poštene prakse.
Ne zanima me, kdo je na RTV SLO desni ali levi, zanima me, če spoštuje zakonsko določene kriterije. Teh v veljavnem zakonu o RTV SLO ne manjka.
Naj končam: zavajanje z depolitizacijo nam ne bo pomagalo, pravzaprav bolj potrebujemo politizacijo RTV SLO, tako, ki bo politiko zavezala javnemu interesu na področju radia in televizije.

Gospodi pomiluj! Господи помилуй!

Updated on
Spomladi leta 1992 se je oglasil pri meni kranjski podjetnik in prijatelj dr. Ljuba Sirca Saša Slavec s prošnjo naj “politično” podprem njegovo zamisel o srečanjih pri Ruski kapelici v spomin tragično preminulih ruskih vojnih ujetnikov, ki so med prvo svetovno vojno gradili cesto na Vršič. Dejal je, da na “levi strani” ni prave podpore, češ, da se zdaj usmerjamo proti Zahodu. Obrnil se je tudi na dr. Franceta Bučarja, takratnega predsednika Državnega zbora. Z Bučarjem sva njegovo pobudo podprla in vrsto let sodelovala. Vesel sem, da so se slovensko-ruska spominska srečanja prijela in postala temeljni kulturni kamen slovensko-ruskih odnosov. Nesrečno preminulim ruskim vojakom so se v tridesetih letih poklonili najvišji predstavniki oblasti Rusije in Slovenije, visoki cerkevni predstavniki, kulturniki, umetniki, podjetniki in tisoči državljank in državljanom.
Skupen spomin na mrtve je najboljša podlaga odnosov med dvema narodoma in državama. Kolikokrat so se govorniki izrazili o nesmiselnosti smrti stotin ruskih vojnih ujetnikov, tisoč kilometrov stran od njihove domovine. Njihova smrt je zaznamovala Slovenijo. Pod Vršičem so končali pod plazovi, vendar jih tja ni privabila lepa narava Julijcev, ampak volja tistih, ki so hoteli urejati zadeve s silo.
Bili so poslani v vojno, kot so bili tisti naši fantje, ki so padali v Galiciji, na soški ali drugih frontah. Tragedija pod Vršičem je naravna samo po tehnični strani, sicer pa je del evropske politične tragedije, ki je stavila na moč in domincijo ter pustila za seboj milijone mrtvih. Mrtvi pod Vršičem govorijo o nesmiselnosti vojne prav tako kot tisti, ki so padli na frontah.
V času vojne v Ukrajini nesmiselnost njihove smrti še bolj trka na našo zavest, saj se je model urejanja zadev s silo tragično ponovil in verjetno za stoletja prizadel odnose med dvema slovanskima, sosednjima in evropskima državama, po kulturni podlagi pa dvema krščanskima narodoma. Pod Vršičem je bistven del slovesnosti pravoslavni krščanski obred. In večkrat smo se pod Vršičem pogovarjali, kako lepo bi bilo, če bi se prav na tem kraju srečala papež in patriarh ruske pravoslavne Cerkve.
Pod Vršičem ni prostora za koncept sovražnika, ampak za spomin in spravo ter voljo po sožitju, ki temelji na spoštovanju dostojanstva drugega. Tako je bilo leta 1992 zastavljeno, tako naj tudi ostane. Spomina, ki nas simbolno spominja na vse nesmiselne žrtve vojn v Evropi, ne sme zasenčiti, privatizirati ali instrumentalizirati nobena aktualna politika, tudi ne vojna, ki se dogaja z vse več žrtvami. Tu ne gre za Vzhod ali Zahod, tudi ne za leve in desne, tu gre lahko samo za človeka in temeljno sporočilo o dostojanstvu, miru in spravi. Hvaležen sem tistim Gorenjcem, ki so pietetno ohranjali spomin na ruske vojake in rusko kapelico tudi v časih, ko je politika gledala stran.
Pa še nekaj. Ves čas govorimo pod Vršičem o Rusih. Nesreča pod Vršičem se je zgodila pred boljševistično revolucijo in pred Sovjetsko zvezo. Ti vojaki so bili vojaki stare, carske Rusije, ki takrat ni razlikovala med Rusi in Ukrajinci. Pod Vršičem počivajo in govorijo vsemu svetu tudi Ukrajinci. Grozno je gledati, kako se jim v Ukrajini pridružuje vse več tovariških žrtev – Ukrajincev in Rusov. Nekoč se jih bomo spominjali, enih in drugih, in žalostni prepevali kot pod Vršičem: Gospodi pomiluj.
Prav in pomebno je, tudi zaradi njih, da se je včeraj pod Vršičem vendar zgodila spominska slovesnost. Sporočilo miru mora ostati živo. Vojne se vedno končajo, oblastniki se menjajo, mrtvi pa ne nehajo govoriti.

 

Edinost, sreča, sprava…

Updated on
Ugotavljam, da mi začetek leta prinaša čudovita doživetja.
Naj začnem s praznovanjem okrogle obletnice Marcela Buha. Mož praznuje prvih petinsedemdeset let. Vrsto let me je vabil januarja na svoj praznik in trpel, ker sem se vedno postil. To pot me je prosil, naj vendar naredim izjemo in nekaj pojem ter popijem kaj več kot le kozarec zeljnice: “Rad bi Te videl, da enkrat ješ in piješ.” Tako sem moj redni post premaknil na februar in pri Čadu praznovalsko jedel in pil, kar izdatno, bi rekel. Pa to ni glavno. Bistveno se mi zdi, da se pri Marcelu vedno zbere pestra družba, v kateri ne manjka izrazito desnih in levih udeležencev po politični, kulturniški ali podjetniški strani, celo kakšen bivši odbovec bi se našel. Bilo je praznično, spoštljivo, samo pozitivno in veselo. Seveda smo imeli muziko, pa še zapeli smo. Dragi Marcel, vse najboljše za Tvojih 75!
Naslednje praznično dejstvo se je zgodilo 28.januarja na Pokljuki s tridesetim tekom politikov, diplomatov in podjetnikov. To je bila pobuda dr. Gustija Mencingerja in Vinka Grašiča, prvih mož športne komisije Slovenskih krščanskih diplomatov. Šport naj druži, smo rekli takrat. Vesel in ponosen sem, da je prireditev od vsega začetka doživela nadstrankarski status in je edina taka pobuda oziroma prireditev, ki je preživela. Lepo je bilo videti različne ljudi na smučeh, ki vse kar deli, pustijo v bližini Ljubljane v dolini in se prepustijo sproščenemu druženju na snegu. Prišlo je tudi največ veleposlanikov doslej. Iskrena hvala družini Grašič in športnemu društvu “Strelica”, da zastonj vztrajajo pri pomembnem poslanstvu, ki povezuje.
Po dokazu pri Marcelu Buhu in na Pokljuki, da se slovenskemu politiku lahko zgodi tudi kaj lepega, sem se odločil, da se pridružim postni skupini Marjana Videnška, ki organizira skupinska postenja že trideset let. Odpravil sem se na Debeli rtič in doživel v skupini štiridesetih postečih se dneve brez primere. Tudi tu so bili ljudje zelo različnih profilov in starosti, vsi pa z voljo, da naredijo nekaj zase. Nekaj povratnikov s pozitivno postno izkušnjo in večina novih, odprtih za novo pot. Prva izkušnja je dovolj, da vidiš, da post res deluje, potem jo lahko ponavljaš in poglabljaš. Ko sem ob odhodu pregledoval, kaj se mi je v osmih dneh posta dogajalo, sem ugotovil, da ves ta čas nisem slišal negativne misli, visokega glasu, negativne geste. Seveda nisem gledal televizije in bral dnevnikov. Zgodil se je odklop, ki omogoča preklop v drugo kakovost. Kaj vse smo si podelili na urah sprehodovin skupnih srečanj, koliko nepričakovane iskrenosti v osebnih zgodbah, koliko šal, ping-ponga in nove igre “štrbunk”. Iz dneva v dan smo postajali boljše volje, bolj razigrani, postali smo skupnost. Doživeli smo bogateča srečanja s primarijem dr. Tomislavom Majićem, alpinistom Vikijem Grošljem in psihologom dr. Andrejem Perkom. Vmes pa so naše celice opravljale razstrupljanje in prenovo, v procesu avtofagije, kot jo je razložil molekularni biolog in nobelovec dr. Yoshinori Oshumi. Ne čudi me, da je ob koncu čudovith dni večina najavila nadaljevanje posta. Tudi jaz.
Pozitivnih zgodb pa še ni konec. Močno sem se razveselil dveh povabil na petje v Šentjerneju in obe z veseljem sprejel. Najprej moško petje pri Lojzetu Simončiču, kar v stari “štali” ob nekaj stopinjah minusa in dobrem čaju. Bilo je medgeneracijsko, stari in mladi. Cvičkali so redki, ker se je večina že odločila za abstinenco do Velike noči. Veliko smo jih zapeli, prav po starem. Malo sem se bal za glasilke, pa je bilo zjutraj vse dobro. Hvala, dragi pevski prijatelji za lep večer. Ne bom več govoril, da se v Sloveniji vse manj poje.
Noč pa je prinesla še posebno pevsko presenečenje. Sem mislil med dvemi pevskimi večeri prenočiti pri Majzlju, pa me je prijatelj Jože presenetil z možnostjo, da prenočim v Pleterjih. In ne samo to, poskrbel je za izjemno dovoljenje, da se priključim nočni molitvi menihov v zimski kapeli. Tako sem po skoraj petdesetih letih spet izkusil posvečene trenutke, ki sem jih kot študent doživljal v času priorja Janeza Drolca.
Priliko, da se lahko ob polpolnoči pridružim “jutranjicam, hvalnicam in angelusu” sem doživel kot milostno dejstvo, kot vstop v svet tistih, ki jih ne zanima bučni svet polarizacije, ampak adoracija v smeri božjega kraljestva. To pot sem ta čas doživel močneje kot pred desetletji. Dotaknilo se me je že tiho zbiranje menihov.Prior mi je ljubeznivo odprl psalterij, vendar med petjem nisem tvegal dodati svojega glasu, da ne bi motil duha, ki sta ga z bratsko ubranostjo zaznamovali posvečena samota in tišina. Malo po eni sem še enkrat dodal nekaj polen v meni ljubo kartuzijansko peč, potem pa razmišljal kako pomembna je kontemplacija, svet tistih, ki se ne gredo dnevnega aktivizma, pa vseeno vplivajo, danes bi rekli z digitalizacijo duha. Kaj lahko naredi več, kot iskren in globok priklon božjemu? Hvala dragi bratje, za nočno izkušnjo, ki me je zbližala z bistvenim.
Pevski večer v kulturnem domu v Šentejerneju s pevci iz Vrhpolja, Krške vasi in rodnega Trebelnega je bila zahvaljujoč povabilu Franca Frenka-Korla Veglja še ena dodana vrednost dneva. Peli so tako, kot se je pelo v pevski šoli na tridnevnih ohcetih nekoč. Tradicija so naše korenine, ne preteklost. Iz korenin se hrani celo drevo. Brez korenin ni prihodnosti. Hvala, dragi pevke in pevci, za pesem in domoljubje!
Na poti proti Ljubljani se pogovarjamo, kako so ljubljanske proslave praviloma predstave, kot da se vesela praznovalska srčnost Ljubljani ne spodobi. Taka je bila tudi letošnja Prešernova proslava. Na državni praznik bi kot državljan pričakoval, da proslavljamo nekaj skupnega in da se pri tem držimo vsaj nekaterih pravil. To pot ni bilo tako. Projekt ni bil Prešeren, ampak Svetlana Makarovič, z vsem svojim kulturnobojnim srdom. Ni šlo za spontanost pesnice, ampak za dobro izdelano režijo z naciljanim viškom. Eni so zaploskali, eni odšli. Proslava/predstava, ki nas je razdelila. Na naslednji bo verejtno še kdo manjkal. Tako uzurpirani Prešernovi proslavi se obeta usoda udeležbe na dnevu državnosti in dnevu samostojnosti in enotnosti. Hudo bo, če bodo na njih samo še “naši”.
Spomnim se, kako je bilo v letih 1990 in 1991 v Planici, ki ima skoraj status državnega praznika. Na ti. politični tribuni je desno spodaj mirno in neovirano stal Stane Dolanc, okrog pa ljudje stare in pomladne linije. Nič se mu ni zgodilo. Planica je od vseh in čez vse. Tako je bila na začetku tudi praznovanje pri Najevski lipi. Potem so prišli “naśi” in drugih je bilo samo še za seme. V zadnjih letih se mi zdi ob lipi spet bolj pluralno.
Skoraj petdeset let smo v političnem in ideološkem enoumju opazovali in izkušali zmagoslavni koncept “naših”, ki imajo vedno prav, vse vodijo in vse kontrolirajo. S tem smo hoteli z osamosvojitvijo in demokratizacijo za vedno prekiniti, dabi se vrnilo spoštovanje drugega in drugačnega, da bi politiko vrnili v službo skupnega dobrega. Hudo bo, če bodo spet veljali samo eni, samo “naši”, s Svetlano Makarovič ali brez nje.
Pravijo, da hočejo depolizirati RTV, nimajo pa težav s politizacijo Prešernove proslave.

 

Majniška deklaracija 8.5.1989 in stanje duha danes

Posted on

1. “hočemo živeti v suvereni državi slovenskega naroda:”
s(m)o jasno zapisali podpisniki deklaracije. Ta cilj smo dosegli dve leti pozneje.

2. “ kot suverena država bomo samostojno odločali o povezavah z južnoslovanskimi in drugimi narodi v okviru prenovljene Evrope”: Tako je bilo. Samostojno in svobodno smo se odločili za Evropsko zvezo.

3.  “Glede na zgodovinska prizadevanja slovenskega naroda za politično samostojnost je slovenska država utemeljena le na:
– spoštovanju človekovih pravic in svoboščin demokraciji, ki vključuje politični pluralizem, družbeni ureditvi, ki bo zagotavljala duhovno in gmotno blaginjo v skladu z naravnimi danostmi in v skladu s človeškimi zmožnostmi državljanov Slovenije”.

Imamo politični pluralizem, nismo si pa enotni glede spoštovanja pravic in svoboščin, zlasti ko gre za rano življenje, ki se ne more braniti samo. Ne moremo trditi, da imamo ureditev, ki bi zagotavljala duhovno in gmotno blaginjo v skladu z naravnimi danostmi in z zmožnostmi državljanov. Naravne danosti nam, recimo, omogočajo veliko višjo raven prehranske samooskrbe
od sedanje, zaskrbljujoče nizke. Kakšne težave bi lahko imeli zaradi tega, je malce že nakazala pandemija. Trdim, da številni ustvarjalni ljudje ne morejo prispevati k duhovni in gmotni blagini po svojih sposobnostih, ker je svobodno gibanje po socialni vertikali nivojsko omejeno s pridobitvami revolucije, močjo lobbyjev in klanov za tiste, ki niso “certificirani”. Če bi bilo drugače, ne bi srečeval ljudi, ki so zapustili Slovenijo – zaradi stanja duha, ne zaradi plač. Sramota za Slovenijo, da odhajajo podjetniki v sosednje drżave zaradi bolj naklonjenega poslovnega okolja, manj birokratskih ovir in bolje delujoče pravne države.
Majniška deklaracija 1989 je postala tudi politično izhodišče DEMOS-a, ki je z njo zmagal na prvih demokratičnih volitvah, decembra 1990 pa je doživela še plebiscitarno potrditev. V našem zgodovinskem spominu ima lahko samo mesto enega od ključnih temeljev osamosvojitve.
Ni pa bila samo izraz volje, bila je tudi navdihujoči in navdušujoči izraz stanja duha – ob seveda odklonilnem stališču takratnega enopartijskega političnega vrha, ki je konec junija istega leta poskrbel za konceptualno nejasno oziroma zavajajočo Temeljno listino z jugoslovansko vizijo.

Kakšno je splošno stanje duha v suvereni Sloveniji danes? Omenili smo že podjetnike, ki odhajajo. Tako je bilo v zadnjih letih je tudi z visoko izobraženimi, predvsem mladimi ljudmi. Ne odhajajo pa politiki, ki ne pojmujejo politike kot kulturo, ampak kot vojno. Demokratična politika bi morala sledeč načelu skupnega dobrega težiti v rast celote. V kritičnem trenutku, ki ga delimo vsi, opozicija poglablja razdvojenost in politiko vse bolj radikalno reducira na zgolj boj za oblast. Včasih smo imeli načelo – 100 dni miru za novo vlado.

Opozicija straši z avtoritarnostjo nove vlade doma in po svetu. Kako pa lahko nekdo vodi avtoritarno politiko v koaliciji štirih strank? Recimo, tisti nekdo, ki je zapustil nosilko totalitarne prakse, se zapisal projektu demokratizacije in osamosvojitve, opravil zanjo eno od najtežjih nalog, ter dobil odlično oceno za vodenje EZ pred dobrimi desetimi leti, zdaj pa je predsednik vlade drżave, ki je ena najboljših v boju proti korona virusu?
Nihče me ni prosil, da branim Janšo in gotovo bi znal kaj kritičnega o njem povedati tudi sam, ampak tako pretapljanje njegove osebe v nekaj, kar ni, je najmanj neokusno. Eno je raziskovanje in preiskovanje, nujni opozijski nadzor, drugo pa je pripisovanje slabih namenov (Včeraj sem slišal še eno zanimivo manipulacijo – gospa, ki je na TV SLO govorila o maskah, jih je omenila kot zadevo namenjeno “skrivanju obraza” in ne zaščite proti virusu), zbujanje v sovraštva poglabljanje razdora ali celo pozivanja k nasilju.
Ko smo pred enaintridesetimi leti stali v središču Ljubljane in zaploskali Majniški deklaraciji, je šlo za vse nas, za našo prihodnost, za samostojnost in demokracijo. Oblast, pridobljena na demokratičnih volitvah leto kasneje, je bila sredstvo ne cilj.
Naj slovenski politicum ne zapusti polja kulture in naj skrbi za zdravo medsebojnost. Kako je, ko drugi in drugačni ne velja veliko ali nič, smo že videli.
Naj živi Majniška!

27. april 1941 in revidiranje zgodovine – ali kaj smo res praznovali?

Posted on

 

Desetletja smo praznovali 27. april kot dan ustanovitve Osvobodilne fronte (OF). Potem se je izkazalo, da se na tisti dan ni zgodilo nič odporu podobnega in da o tem tudi ni nobenega zapisnika. Praznovali smo neobstoječe dejstvo. Potem je prišlo do novega zavajanja, ki še traja. Začetek OF naj bi bila Protiimperialistična fronta (PIF), nastala v Vidmarjevi vili en dan prej v kontekstu Društva prijateljev Sovjetske zveze. Ta pa se je po napadu Nemčije na Sovjetsko zvezo junija preimenovala v OF.
Zavajanje je v tem, da se PIF, ki je bila uperjena proti Franciji in Veliki Britaniji in ZDA, podeljuje status predhodnice, predfaze OF. Gre za 180 stopinj razlike. PIF s Partijo na čelu je bila na strani Stalina in njegovega pakta s Hitlerjem, ki je prinesel delitev Poljske, Katin itd. Torej tudi na strani Nemčije. Temu se pravi kolaboracija. PIF in OF sta po namenu diametralno nasprotujoči si zadevi. Prva je bila na strani nacistične Nemčije, druga proti njej. Tu preprosto ni bilo kontinuitete istega namena. Sklicevanje na 27.4.1941 pomeni, da smo dejansko praznovali odpor proti Francozom, Britancem in Amerikancem.
Če bi hoteli opreti praznik odpora proti okupatorju na datum realnega odpora, potem bi bilo utemeljeno in prav, da je to na dan 13. maja, ko je prišlo do prvega oborožena spopada med TIGR-om in okupatorjem na Mali gori, za kar dolga leta niti vedeti nismo smeli, ker ni spadalo v mit o OF.
Od 1990 naprej še kar naprej poslušamo – “Ne bomo dovolili revizije zgodovine.” To je podobno nesrečno in nesprejemljivo stališče, kot je “pozabimo preteklost”. Revidere pomeni ponovno pogledati. Ko pridejo na dan nova dejstva, zagledamo zadeve drugače in to nam omogoča tudi nove interpretacije. Revizijo odklanja lahko samo tisti, ki vztraja na fiksiranem pogledu na stvarnost. Obramba neke interpretacije je zanj pomembnejša, kot resnica. Zgodovinpisje pa mora mora stremeti k resnici. Revidiranje mora biti odprto, dokler ne zasije resnica.
Problem zgodovinopisja ni samo v laži, ampak tudi v tem, kaj se zamolči. Dokler nisem bral Bajtovega Bermanovega dosjeja, nisem vedel, da je Tito nasprotoval izkrcanju zaveznikov Istri, kar bi lahko močno skrajšalo vojno. Tudi to dejstvo kaže, da osvoboditev ni bila prvi cilj, ampak oblast. Naj omenim še dejstvo, da ni partizanska vojska pokazala kakšnega posebnega odpora pri premeščanju nemških enot z južne na zahodno fronto. Nas so učili samo o osvobajanju.
Pomagajmo si z relativno svežim dejstvom. 26.1.2014 je Janez Stanovnik, takratni častni predsednik Zveze združenj borcev po komemoraciji za padlimi partizani v Cerknem presenetil s pietetno potezo in se na Lajšah poklonil spominu tam padlih vaščanov, ki so jih partizani maščevalno pobili zaradi poboja partizanov s strani Nemcev. “Zaradi tega, ker je Centralni komite komunistične stranke Slovenije prišel do zaključka, da je bila ta likvidacija krivična,” je pojasnil sam. Kaj ni to revizija zgodovine? Sedemdeset let je moralo preteči. Do takrat smo se učili o izdajalcih in jemali na znanje načelo – “če so koga ustrelili, je bil že razlog za to”. Koliko slovenskih Lajš in družin ni doživelo nobenega pietetnega nageljna, kaj šele opravičilo.
Brez revizije zgodovine, brez razgradnje mita ne moremo naprej. Potrebna je za osvoboditev, sicer bomo ostali v betonu črnobelosti, ki pozna samo naše in izdajalce. OF 16.9.1941 ni samo razglasila monopola nad vodenjem boja proti okupatorju, ampak tudi definirala izdajo – za izdajalca je veljal poslej vsak, ki se ni boril pod komando samooklicane “vodilne sile”, zveste Stalinu oziroma Kominterni.
Kako močno smo ujetniki mitične konstrukcije o izdajalcih in starih konceptov, kaže obnašanje strank komunističnega navdiha ob nastopu nove vlade. Izdajalec ni Šarec, ki je sam odstopil in s tem odprl pot Janševi vladi, ampak Počivalšek in tisti, ki so bili dovolj odgovorni, da so se v izjemno kritični situaciji odločili za novo koalicijo in preprečili kaos s političnim brezvladjem.
Lepo prosim, ne silite nas nazaj proti letu 1941 in ne izmišljajte si izdajalcev. Raje se pogovorimo, kako bomo preživeli do leta 2041.

(Mimogrede – danes je v Vidmarjevi vili Veleposlaništvo Zvezne republike Nemčije.)

—-
Spodaj stran 34 iz knjige Angele Vode: Skriti spomin. Vodetova je nasprtovala paktu Hitler – Stalin in bila zato izključena iz Partije.

Enolončnico odklanjam (nakup medicinske opreme)

Updated on

Včeraj me je s TV SLO klicala ga. Markovič z željo, da dam izjavo v zvezi nabavami medicinske opreme za oddajo Tarča. Brez odlašanja in izčrpno sem ji odgovoril, vendar v oddaji niso bili posredovani elementi, ki bi celovito prikazali moj angažma, kamera pa se je pasla na meni, kot da sem na kakšnem procesu.
Ker gre za moje dobro ime, želim celovito pojasniti zadevo.

Z zadevo se nisem ukvarjal, dokler nisem po TV SLO z uradnega mesta slišal, da naj bi Nemčija blokirala medicinsko opremo za Slovenijo. Poklical sem nekdanjega tesnega sodelavca kanclerja Kohla v Nemčiji in ga prosil za razlago in pomoč. On ni verjel, da bi Nemčija blokirala blago v tranzitu in me je prosil, naj mu povem, kje je kaj blokiranega, da bo lahko pomagal. Obrnil sem se na pristojne in do danes nisem dobil podatka o tem, je pa minister Tonin javno pojasnil, da je šlo za nateg. Nek drug nateg se je zgodil s pošiljko iz Španije. Oboje me je zaskrbelo. Ko sem se o tem pogovarjal z nekim našim bivšim visokim politikom, ne ravno desne provenience, mi je svetoval – “ne mešaj se v to.”

V soboto 21.3.20 se je name obrnil eden od višjih ljudi v Civilni zaščiti, mi pojasnil zelo težke razmere glede medicinske opreme na terenu in me vprašal, če lahko kaj podvzamem in pomagam. Podobni glasovi so prišli do mene iz zdravstvenih krogov.

V ponedeljek, 23.3. (deset dni po nastopu nove vlade) sem poklical ministra Počivalška, ki mi je povedal , da se zelo trudijo, da pa potrebnih velikih nabav ni in da je “vsaka pomoč dobrodošla”.
Isti dan sem (kljub nerodnosti z nategom) ponovno poklical znanca v Nemčiji in ga vprašal, če pozna zanesljivo podjetje, ki bi lahko kar se da hitro preskrbelo nujno kvalitetno opremo in ne bi zahtevalo avansa.
Svetoval je podjetje, med katerega ustanovitelji je bila Kitajka z direktno poslovno in pravno preverjeno linijo za opremo. Ker ga poznam kot verodostojno osebo, ki je Sloveniji ob in po osamosvojitvi že veliko pomagala, sem se odločil, da priporočilo v korist Slovenije uporabim. Obrnil sem se na priporočeno podjetje in prosil za posebno pozornost do Slovenije.
Ko sem se na Ministrstvu za gospodarstvu zanimal za pogoje za ponudbe, so mi rekli, da bi šlo lažje s ponudbo v slovenščini oz. s slovenskim podjetjem. Potem se je nemško podjetje povezalo s podjetjem, v katerem je solastnica moja hčerka.

Ko je prišla ponudba, na katero nisem vplival v nobeni točki, sem se zanimal za procedure s predpostavko, da so poudbe enakopravno obravnavane po istih kriterijih. Želel sem biti verodostojen pred tujim podjetjem, ki doslej ni poznalo naših navad pri javnem naročanju. Zato sem se obrnil na pristojne na MG, MORS in Blagovnih rezervah. Tako sem tudi spoznal precej zapleten sistem naročanja. S težavo sem ugotovil, da je ponudba prestala osnovno preveritev, kar je bila podlaga za pripravo zavezujoče ponudbe. Ko sem od tam naprej dobival samo še nasprotujoče si informacije, sem podvomil v transparentnost postopkov in se nehal ukvarjati z zadevo. Tudi rok ponudbe je potekel.  V nobeni komunikaciji nisem nič prosil, zahteval, kaj šele pritiskal ali dvigal glas. Hotel sem si biti samo na jasnem glede poteka zadev in verodostojen pred ponudnikom.

 

Za sklep:
Podpiram vsako prizadevanje za več resnice, preglednosti in odgovornosti pri javnem naročanju in želim prim tem TV SLO veliko uspehov. Tudi mene zanima pod kakšnimi pogoji, kriteriji in vplivi so se posli sklepali.  Pričakujem pa, da TV SLO in drugi upoštevajo moj dejanski status in me kot neaktivnega politika brez vsakršne politične funkcije ne obravnava enako kot politike in uradnike, ki so na pozicijah, imajo vzvode oblasti in o nabavi medicinske opreme res odločajo. Nisem več aktiven politik, imam pa pravico biti aktiven upokojenec, lahko tudi na področju podjetniškega svetovanja. Pričakujem tudi razlikovanje med ponudbami, ki so se končale s pogodbo in onimi, ki se niso. Ne bi bil rad predmet kakršnega koli političnega poigravanja, v katerem bi z enim mahom ubili več muh naenkrat. Odklanjam igro z domnevami na podlagi “kaj bi bilo, če bi bilo.” V to enolončnico ne spadam. Sicer želim TV SLO vso srečo pri delu za transparentnost javnega naročanja.

Naj Janši koza crkne

Posted on

Pri nas ne moreš objaviti ničesar, ne da bi ti kdo podtaknil slab namen ali ti preobračal besede. Nekako sem se navadil na to na družbenih omrežjih, težko pa isti stil gledam v slovenskem parlamentu.

Ne vem, kako se v kriznem času, ki terja nujne ukrepe, ob zavrnitvi vključitve Slovenske vojske v naloge obmejne policije počutijo slovenski policisti in vojaki, še posebej tisti, ki so se v eni krizi skupaj že totalno izpostavili Sploh ne bom našteval kje in za kakšne naloge so v tej krizni situaciji države v Evropi že uporabile vojsko.

Sprašujem se, čemu služi to slaboumno, kar sovražno slikanje vraga, ali – kdo ima kaj od tega? Nekateri so govorili o enotnosti in primerjali to krizo s krizo pred tridesetimi leti. Tudi pred tridesetimi leti ni bilo romantično, smo se pa enotno, brez glasu proti z zakonom odločili kako gremo na plebiscit. Pa ni šlo samo za osamosvojitev, ampak tudi za zamenjavo političnega in gospodarskega sistema. Po jasnem rezultatu plebiscita smo doživljali nasprotovanje opozicije vladi do same proglasitve države. Kljub temu pa smo imeli toliko manevrskega prostora, toliko iznajdljivosti, toliko korajže, večine v Skupščini in enotnosti vlade, da smo se dovolj temeljito pripravili in uspeli.

 

Kdor bo šel pogledat magnetograme sej, bo videl, da je Demosova večina takrat upoštevala veliko dopolnil opozicije, zlasti pri sprejemanju proračuna. Kriterij je bila koristnost in razumnost predloga, ne uveljavljanje moči za vsako ceno. Ta kultura se je v kasnejših vladah kmalu izgubila. Srečal sem jo spet v Evropskem parlamentu.

V demokracijah prevzame odgovornost vladanja zmagovita stranka oziroma koalicija, ob tem pa opozicija ne izgubi ne dostojanstva, ne vloge. Tudi v slovenskem političnem sistemu ima neko nadzorno vlogo. Za uspeh vladanja je ključno, da je enotna koalicija. Demokracija ne deluje s konsenzom (oziroma zelo redko), ampak z večino. Seveda pa je hudo, če je večina absolutni kriterij.

Pravijo, da je procedura mati demokracije. Ja, da se tudi jahati na proceduri in jo speljati tako, da postane razdiralna in škodljiva, ker lahko prepreči tisto, kar bi bilo treba storiti. Eno je procedura, drugo pa nagajanje. Dobro bi bilo upoštevati, da ima tudi virus svojo proceduro in svoj algoritem, vsekakor tak, da zasede ves prostor, ki mu ga prepustimo.

 

Zdajle ne gre za zamenjavo oblasti, niti za zamenjavo režima. Prejšnja vlada se je sama sesula. Hvala Bogu, imamo novo, ki smo jo postavili demokratično. Brez sprenevedanja, omogočila jo je Šarčeva (ne)vlada.

Vprašanje za vse politične sile v kritični situaciji je, kaj lahko storijo za premaganje krize, po tem jih bodo tudi sodili volilci. Tudi za tiste, ki Janše organsko ne prenašajo, ni najboljši čas, da bi šli totalno po načelu – Naj sosedu koza crkne. Če bi zdajle začela crkati Janševa koza, bi crknilo še kaj, zadelo bi vsakega od nas. In kriza se ne bo končala aprila. Ta vlada mora uspeti.

 

Naj skočim spet za trideset let nazaj. Problem takratne opozicije je bil strah pred uspehom Demosa. Spomnimo se kaj je bilo naročeno ministru Fassinu na obisku v Ljubljani.
Si predstavljate, kako bi bilo, če Demosova vlada ne bi uspela, če ne bi zmagali vojne, ne dosegli mednarodnega priznanja in uvedli svojega denarja. Osuli bi se nazaj v propadajočo in nepopravljivo Jugoslavijo. Kaj bi imeli od tega, če bi Demosu koza crknila?

 

Pri nas boli uspeh, če se ne zgodi na pravi strani, oziroma če nimaš duha po pravi štali. Vendar bi bilo vseeno pametno in najbolje, če bi novi vladi želeli uspeh. Krizo bomo prebrodili samo, če bo vlada uspešna. Opozicija pa lahko odigra odlično nadzorno vlogo v vseh segmentih nadzora nad vlado. Ne bi bil rad pedagoški, na kaj vse je treba gledati (javna naročila npr.).

Preprečevati nujno angažiranje Slovenske vojske za povsem jasno opredeljene namene in zavajati ljudi z izmišljenimi strahovi se mi zdi resnično nedržavotvorno. Ja kdo pa naj nam pomaga v stiski, ob izčrpani policiji na meji, če ne Slovenska vojska. Bomo iskali po svetu najemnike? Komu koristi odpovedovanje notrajnemu, lastnemu viru pomoči?

 

Vem, kaj je vladanje v času krize, imam izkušnje tudi iz opozicije in vidim, kako ukrepajo vlade po Evropi. Ločim med avtoriteto in avtoritarnostjo.

Slišali smo že – Čim slabše, tem boljše za opozicijo. Po tej logiki lahko opozicija bistveno prispeva k izrednim razmeram. Zdajle me res ne zanima, kaj je najboljše za opozicijo, ampak kako bomo skupaj premagali krizo, kako bo čim več ljudi preživelo. Preprečevanje uporabe lastnih virov je neumno in neodgovorno. Čas res ni primeren za vsakršne igrice.

 

Če se bo izkazalo, da moje besede niso dovolj razumljive, bom poklical na pomoč Andreja Štera.

Kristus na Emi

Updated on
Kristus na Emi, pred vso Slovenijo, v najbolj gledanem trenutku.

Groza, šok, nezaslišano, diverzija, zarota,...

Kaj se je pravzaprav zgodilo, da se je v trenutku sprožil ves kulturnobojni ideološki aparat?

Zmagovalka Eme je v napetem trenutku prestopila rdečo črto. Na oder je prišla s tistim, v katerega verjame in se ji je zdel v trenutku sreče najbližji. Bolj osebna, neposredna in pristna ne bi mogla biti. Izrekla je Njegovo ime. Tega ji ni narekovala služba za stike z javnostjo, ni ji naročil župnik ali škof, niti Janez Janša (tudi ne krščanski demokrat Lojze Peterle, ki je pevko slišal prvič). Teorija strateško naciljane zarote odpade. V skrajno napetem trenutku je spregovorilo pevkino srce. Njena glava pa je dodala besede “Ne vem, kaj bodo rekli ljudje.”

Seveda so se ogasili “ljudje” - eni s palico, eni z dobrodošlico.
Ko Pezdir razkrije mafijsko delovanje, ko se koruptno gradi TEŠ 6, ko gre za iransko pranje denarja ali za naše izgubljene milijarde v bankah, ko Jankoviću odpišejo milijonske dolgove, se ne zgodi nič. Slovenska nojevska glava se zarije v globok pesek.

Slovenija se vedno zbudi/jo zbudijo, ko poči trda skorja mita o osvoboditeljih in izdajalcih, pri čemer se Boga in njegove apriori pripiše slednjim. Ideološka in politična diskvalifikacija tega imena in tistih, ki mu pripadajo, traja pri nas neprekinjeno od leta 1941. Spomnimo se, kdo so bile prve žrtve komunistične revolucije in kdaj.

Spomnimo se, kaj smo spomladi leta 1990 našli na “mačkovini” v Gotenici. Četudi so posrbeli za uničenje ali izginotje arhivov, smo našli dokument, v katerem je pisalo, da na celem zaprtem območju Kočevske Reke ni več nobenih znakov verske dejavnosti. Projekt komunistov je bil družba brez Boga. Za zgolj materialistično razumevanje sveta, ki živi od videza in ignorira srce, so Mačkovi komunisti na zaprtem območju doživeli popoln uspeh - 250 kvadratnih kilometrov brez Boga, s sto totalno stolčenimi cerkvami, na katerih so letala JLA do 1956 trenirala bombardiranje. Svoboda! Mimogrede - čisto tako vendar ni bilo. - Maček ni vedel, da je v nekem odmaknjenem gozdu nad Borovcem nek logar v najbolj svinčenih časih vzdrževal eno od božjih znamenj. Eno! Še je tam. Hvala Ti, neznani logar.

Zdaj pa neka Ana Soklič pripelje na oder samega Jezusa Kristusa.
Zaradi govorice srca, v katerem je zapisana človekova narava, se tresejo Dražgoše in CK, ki stoji za njimi. Zgodila se je naplanirana stvar. Pevka je nehote postavila zrcalo slovenski družbi. Iz njega seva odpor do krščanstva. Socialna omrežja so brez filtra pokazala kako je pri nas. Pokazala so na kulturnobojno kontinuiteto, alergijo in sovraštvo, na tisto s čemer kot narod, družba in država ne moremo naprej. Tisto, kar je v popolnem nasprotju z našo ustavo, evropsko,listino o temeljnih pravicah, Splošno deklaracijo o človekovih pravicah - volja do razdora.

Pravijo, da je Sokličeva razdelila Slovenijo. Ni res, samo posvetila je v nesmiselno razpoko. Kasneje pa je še mirno dodala, da je dobro, če v kaj/koga verjameš.

Ob tem sem se spomnil obiska predsednika ZDA Billa Clintona v Sloveniji, ko njegovega pozdrava Sloveniji - God bless Slovenia! Bog blagoslovi Slovenijo! - prevajalec ni zmogel prevesti. Tudi God help Slovenia! Bog pomagaj Sloveniji! se mu ni oglasil v prevodu. Ker je bil prevajalec kristjan, si zadevo lahko razložim samo s samocenzuro.

Spomnil sem se tudi bolj sveže, samo nekaj let stare zgodbe, ko so neki javno izpostavljeni osebi ponudili v podpis pogodbo, v kateri bi se zavezala, da v svojih javnih nastopih v času njene funkcije ne bo uporabljala “Bog živi Slovenijo!”
Stopimo še malo k sosedom. Pred nekaj dnevi sem videl na televizji novega hrvaškega predsednika, ki je brez spakovanja in javno prisegel z “Bogom.”

Spoštovani tovariši, končajte z revolucijo, pustite Boga pri miru, vernim pa priznajte enako dostojanstvo.

Ne morem si kaj, da ne bi dal še enega dokaza, da spet bolj gledam televizijo id kar sem več doma. V nedeljo sem gledal nadaljevanko “V imenu ljudstva”. V njej je scenarist Ajdi Smrekar položil v usta tele besede: “V tem usranem svetu se da preživet in ostat človek.” Tudi teh besed sem bil vesel, ker je v njih luč, volja in upanje. Preživeti moramo kot ljudje. Naj dodam, da nisem imel vtisa, da gledam nadaljevanko, ampak dober dokumentarec.


Ani Soklič nisem hvaležen samo z odlično zapeto zmagovito pesem, ampak tudi za dodatek s Kristusom. Zato, ker je spregovorila o predoru, strahu in luči - ker je dala prednost srcu.

Še bomo hodili po predoru, ampak z vero v luč.

Pot v novo, sožitno Slovenijo vodi skozi srce in pogum ter s spoštovanjem drugega in drugačnega, pa naj ta veruje ali ne.

Draga Ana - hvala za Vodo in srce. Pa srečno v Rotterdamu!

Ljudje, ne se bat!