fbpx
Back to Top

Majniška deklaracija 8.5.1989 in stanje duha danes

Posted on

1. “hočemo živeti v suvereni državi slovenskega naroda:”
s(m)o jasno zapisali podpisniki deklaracije. Ta cilj smo dosegli dve leti pozneje.

2. “ kot suverena država bomo samostojno odločali o povezavah z južnoslovanskimi in drugimi narodi v okviru prenovljene Evrope”: Tako je bilo. Samostojno in svobodno smo se odločili za Evropsko zvezo.

3.  “Glede na zgodovinska prizadevanja slovenskega naroda za politično samostojnost je slovenska država utemeljena le na:
– spoštovanju človekovih pravic in svoboščin demokraciji, ki vključuje politični pluralizem, družbeni ureditvi, ki bo zagotavljala duhovno in gmotno blaginjo v skladu z naravnimi danostmi in v skladu s človeškimi zmožnostmi državljanov Slovenije”.

Imamo politični pluralizem, nismo si pa enotni glede spoštovanja pravic in svoboščin, zlasti ko gre za rano življenje, ki se ne more braniti samo. Ne moremo trditi, da imamo ureditev, ki bi zagotavljala duhovno in gmotno blaginjo v skladu z naravnimi danostmi in z zmožnostmi državljanov. Naravne danosti nam, recimo, omogočajo veliko višjo raven prehranske samooskrbe
od sedanje, zaskrbljujoče nizke. Kakšne težave bi lahko imeli zaradi tega, je malce že nakazala pandemija. Trdim, da številni ustvarjalni ljudje ne morejo prispevati k duhovni in gmotni blagini po svojih sposobnostih, ker je svobodno gibanje po socialni vertikali nivojsko omejeno s pridobitvami revolucije, močjo lobbyjev in klanov za tiste, ki niso “certificirani”. Če bi bilo drugače, ne bi srečeval ljudi, ki so zapustili Slovenijo – zaradi stanja duha, ne zaradi plač. Sramota za Slovenijo, da odhajajo podjetniki v sosednje drżave zaradi bolj naklonjenega poslovnega okolja, manj birokratskih ovir in bolje delujoče pravne države.
Majniška deklaracija 1989 je postala tudi politično izhodišče DEMOS-a, ki je z njo zmagal na prvih demokratičnih volitvah, decembra 1990 pa je doživela še plebiscitarno potrditev. V našem zgodovinskem spominu ima lahko samo mesto enega od ključnih temeljev osamosvojitve.
Ni pa bila samo izraz volje, bila je tudi navdihujoči in navdušujoči izraz stanja duha – ob seveda odklonilnem stališču takratnega enopartijskega političnega vrha, ki je konec junija istega leta poskrbel za konceptualno nejasno oziroma zavajajočo Temeljno listino z jugoslovansko vizijo.

Kakšno je splošno stanje duha v suvereni Sloveniji danes? Omenili smo že podjetnike, ki odhajajo. Tako je bilo v zadnjih letih je tudi z visoko izobraženimi, predvsem mladimi ljudmi. Ne odhajajo pa politiki, ki ne pojmujejo politike kot kulturo, ampak kot vojno. Demokratična politika bi morala sledeč načelu skupnega dobrega težiti v rast celote. V kritičnem trenutku, ki ga delimo vsi, opozicija poglablja razdvojenost in politiko vse bolj radikalno reducira na zgolj boj za oblast. Včasih smo imeli načelo – 100 dni miru za novo vlado.

Opozicija straši z avtoritarnostjo nove vlade doma in po svetu. Kako pa lahko nekdo vodi avtoritarno politiko v koaliciji štirih strank? Recimo, tisti nekdo, ki je zapustil nosilko totalitarne prakse, se zapisal projektu demokratizacije in osamosvojitve, opravil zanjo eno od najtežjih nalog, ter dobil odlično oceno za vodenje EZ pred dobrimi desetimi leti, zdaj pa je predsednik vlade drżave, ki je ena najboljših v boju proti korona virusu?
Nihče me ni prosil, da branim Janšo in gotovo bi znal kaj kritičnega o njem povedati tudi sam, ampak tako pretapljanje njegove osebe v nekaj, kar ni, je najmanj neokusno. Eno je raziskovanje in preiskovanje, nujni opozijski nadzor, drugo pa je pripisovanje slabih namenov (Včeraj sem slišal še eno zanimivo manipulacijo – gospa, ki je na TV SLO govorila o maskah, jih je omenila kot zadevo namenjeno “skrivanju obraza” in ne zaščite proti virusu), zbujanje v sovraštva poglabljanje razdora ali celo pozivanja k nasilju.
Ko smo pred enaintridesetimi leti stali v središču Ljubljane in zaploskali Majniški deklaraciji, je šlo za vse nas, za našo prihodnost, za samostojnost in demokracijo. Oblast, pridobljena na demokratičnih volitvah leto kasneje, je bila sredstvo ne cilj.
Naj slovenski politicum ne zapusti polja kulture in naj skrbi za zdravo medsebojnost. Kako je, ko drugi in drugačni ne velja veliko ali nič, smo že videli.
Naj živi Majniška!

27. april 1941 in revidiranje zgodovine – ali kaj smo res praznovali?

Posted on

 

Desetletja smo praznovali 27. april kot dan ustanovitve Osvobodilne fronte (OF). Potem se je izkazalo, da se na tisti dan ni zgodilo nič odporu podobnega in da o tem tudi ni nobenega zapisnika. Praznovali smo neobstoječe dejstvo. Potem je prišlo do novega zavajanja, ki še traja. Začetek OF naj bi bila Protiimperialistična fronta (PIF), nastala v Vidmarjevi vili en dan prej v kontekstu Društva prijateljev Sovjetske zveze. Ta pa se je po napadu Nemčije na Sovjetsko zvezo junija preimenovala v OF.
Zavajanje je v tem, da se PIF, ki je bila uperjena proti Franciji in Veliki Britaniji in ZDA, podeljuje status predhodnice, predfaze OF. Gre za 180 stopinj razlike. PIF s Partijo na čelu je bila na strani Stalina in njegovega pakta s Hitlerjem, ki je prinesel delitev Poljske, Katin itd. Torej tudi na strani Nemčije. Temu se pravi kolaboracija. PIF in OF sta po namenu diametralno nasprotujoči si zadevi. Prva je bila na strani nacistične Nemčije, druga proti njej. Tu preprosto ni bilo kontinuitete istega namena. Sklicevanje na 27.4.1941 pomeni, da smo dejansko praznovali odpor proti Francozom, Britancem in Amerikancem.
Če bi hoteli opreti praznik odpora proti okupatorju na datum realnega odpora, potem bi bilo utemeljeno in prav, da je to na dan 13. maja, ko je prišlo do prvega oborožena spopada med TIGR-om in okupatorjem na Mali gori, za kar dolga leta niti vedeti nismo smeli, ker ni spadalo v mit o OF.
Od 1990 naprej še kar naprej poslušamo – “Ne bomo dovolili revizije zgodovine.” To je podobno nesrečno in nesprejemljivo stališče, kot je “pozabimo preteklost”. Revidere pomeni ponovno pogledati. Ko pridejo na dan nova dejstva, zagledamo zadeve drugače in to nam omogoča tudi nove interpretacije. Revizijo odklanja lahko samo tisti, ki vztraja na fiksiranem pogledu na stvarnost. Obramba neke interpretacije je zanj pomembnejša, kot resnica. Zgodovinpisje pa mora mora stremeti k resnici. Revidiranje mora biti odprto, dokler ne zasije resnica.
Problem zgodovinopisja ni samo v laži, ampak tudi v tem, kaj se zamolči. Dokler nisem bral Bajtovega Bermanovega dosjeja, nisem vedel, da je Tito nasprotoval izkrcanju zaveznikov Istri, kar bi lahko močno skrajšalo vojno. Tudi to dejstvo kaže, da osvoboditev ni bila prvi cilj, ampak oblast. Naj omenim še dejstvo, da ni partizanska vojska pokazala kakšnega posebnega odpora pri premeščanju nemških enot z južne na zahodno fronto. Nas so učili samo o osvobajanju.
Pomagajmo si z relativno svežim dejstvom. 26.1.2014 je Janez Stanovnik, takratni častni predsednik Zveze združenj borcev po komemoraciji za padlimi partizani v Cerknem presenetil s pietetno potezo in se na Lajšah poklonil spominu tam padlih vaščanov, ki so jih partizani maščevalno pobili zaradi poboja partizanov s strani Nemcev. “Zaradi tega, ker je Centralni komite komunistične stranke Slovenije prišel do zaključka, da je bila ta likvidacija krivična,” je pojasnil sam. Kaj ni to revizija zgodovine? Sedemdeset let je moralo preteči. Do takrat smo se učili o izdajalcih in jemali na znanje načelo – “če so koga ustrelili, je bil že razlog za to”. Koliko slovenskih Lajš in družin ni doživelo nobenega pietetnega nageljna, kaj šele opravičilo.
Brez revizije zgodovine, brez razgradnje mita ne moremo naprej. Potrebna je za osvoboditev, sicer bomo ostali v betonu črnobelosti, ki pozna samo naše in izdajalce. OF 16.9.1941 ni samo razglasila monopola nad vodenjem boja proti okupatorju, ampak tudi definirala izdajo – za izdajalca je veljal poslej vsak, ki se ni boril pod komando samooklicane “vodilne sile”, zveste Stalinu oziroma Kominterni.
Kako močno smo ujetniki mitične konstrukcije o izdajalcih in starih konceptov, kaže obnašanje strank komunističnega navdiha ob nastopu nove vlade. Izdajalec ni Šarec, ki je sam odstopil in s tem odprl pot Janševi vladi, ampak Počivalšek in tisti, ki so bili dovolj odgovorni, da so se v izjemno kritični situaciji odločili za novo koalicijo in preprečili kaos s političnim brezvladjem.
Lepo prosim, ne silite nas nazaj proti letu 1941 in ne izmišljajte si izdajalcev. Raje se pogovorimo, kako bomo preživeli do leta 2041.

(Mimogrede – danes je v Vidmarjevi vili Veleposlaništvo Zvezne republike Nemčije.)

—-
Spodaj stran 34 iz knjige Angele Vode: Skriti spomin. Vodetova je nasprtovala paktu Hitler – Stalin in bila zato izključena iz Partije.

Enolončnico odklanjam (nakup medicinske opreme)

Updated on

Včeraj me je s TV SLO klicala ga. Markovič z željo, da dam izjavo v zvezi nabavami medicinske opreme za oddajo Tarča. Brez odlašanja in izčrpno sem ji odgovoril, vendar v oddaji niso bili posredovani elementi, ki bi celovito prikazali moj angažma, kamera pa se je pasla na meni, kot da sem na kakšnem procesu.
Ker gre za moje dobro ime, želim celovito pojasniti zadevo.

Z zadevo se nisem ukvarjal, dokler nisem po TV SLO z uradnega mesta slišal, da naj bi Nemčija blokirala medicinsko opremo za Slovenijo. Poklical sem nekdanjega tesnega sodelavca kanclerja Kohla v Nemčiji in ga prosil za razlago in pomoč. On ni verjel, da bi Nemčija blokirala blago v tranzitu in me je prosil, naj mu povem, kje je kaj blokiranega, da bo lahko pomagal. Obrnil sem se na pristojne in do danes nisem dobil podatka o tem, je pa minister Tonin javno pojasnil, da je šlo za nateg. Nek drug nateg se je zgodil s pošiljko iz Španije. Oboje me je zaskrbelo. Ko sem se o tem pogovarjal z nekim našim bivšim visokim politikom, ne ravno desne provenience, mi je svetoval – “ne mešaj se v to.”

V soboto 21.3.20 se je name obrnil eden od višjih ljudi v Civilni zaščiti, mi pojasnil zelo težke razmere glede medicinske opreme na terenu in me vprašal, če lahko kaj podvzamem in pomagam. Podobni glasovi so prišli do mene iz zdravstvenih krogov.

V ponedeljek, 23.3. (deset dni po nastopu nove vlade) sem poklical ministra Počivalška, ki mi je povedal , da se zelo trudijo, da pa potrebnih velikih nabav ni in da je “vsaka pomoč dobrodošla”.
Isti dan sem (kljub nerodnosti z nategom) ponovno poklical znanca v Nemčiji in ga vprašal, če pozna zanesljivo podjetje, ki bi lahko kar se da hitro preskrbelo nujno kvalitetno opremo in ne bi zahtevalo avansa.
Svetoval je podjetje, med katerega ustanovitelji je bila Kitajka z direktno poslovno in pravno preverjeno linijo za opremo. Ker ga poznam kot verodostojno osebo, ki je Sloveniji ob in po osamosvojitvi že veliko pomagala, sem se odločil, da priporočilo v korist Slovenije uporabim. Obrnil sem se na priporočeno podjetje in prosil za posebno pozornost do Slovenije.
Ko sem se na Ministrstvu za gospodarstvu zanimal za pogoje za ponudbe, so mi rekli, da bi šlo lažje s ponudbo v slovenščini oz. s slovenskim podjetjem. Potem se je nemško podjetje povezalo s podjetjem, v katerem je solastnica moja hčerka.

Ko je prišla ponudba, na katero nisem vplival v nobeni točki, sem se zanimal za procedure s predpostavko, da so poudbe enakopravno obravnavane po istih kriterijih. Želel sem biti verodostojen pred tujim podjetjem, ki doslej ni poznalo naših navad pri javnem naročanju. Zato sem se obrnil na pristojne na MG, MORS in Blagovnih rezervah. Tako sem tudi spoznal precej zapleten sistem naročanja. S težavo sem ugotovil, da je ponudba prestala osnovno preveritev, kar je bila podlaga za pripravo zavezujoče ponudbe. Ko sem od tam naprej dobival samo še nasprotujoče si informacije, sem podvomil v transparentnost postopkov in se nehal ukvarjati z zadevo. Tudi rok ponudbe je potekel.  V nobeni komunikaciji nisem nič prosil, zahteval, kaj šele pritiskal ali dvigal glas. Hotel sem si biti samo na jasnem glede poteka zadev in verodostojen pred ponudnikom.

 

Za sklep:
Podpiram vsako prizadevanje za več resnice, preglednosti in odgovornosti pri javnem naročanju in želim prim tem TV SLO veliko uspehov. Tudi mene zanima pod kakšnimi pogoji, kriteriji in vplivi so se posli sklepali.  Pričakujem pa, da TV SLO in drugi upoštevajo moj dejanski status in me kot neaktivnega politika brez vsakršne politične funkcije ne obravnava enako kot politike in uradnike, ki so na pozicijah, imajo vzvode oblasti in o nabavi medicinske opreme res odločajo. Nisem več aktiven politik, imam pa pravico biti aktiven upokojenec, lahko tudi na področju podjetniškega svetovanja. Pričakujem tudi razlikovanje med ponudbami, ki so se končale s pogodbo in onimi, ki se niso. Ne bi bil rad predmet kakršnega koli političnega poigravanja, v katerem bi z enim mahom ubili več muh naenkrat. Odklanjam igro z domnevami na podlagi “kaj bi bilo, če bi bilo.” V to enolončnico ne spadam. Sicer želim TV SLO vso srečo pri delu za transparentnost javnega naročanja.

Naj Janši koza crkne

Posted on

Pri nas ne moreš objaviti ničesar, ne da bi ti kdo podtaknil slab namen ali ti preobračal besede. Nekako sem se navadil na to na družbenih omrežjih, težko pa isti stil gledam v slovenskem parlamentu.

Ne vem, kako se v kriznem času, ki terja nujne ukrepe, ob zavrnitvi vključitve Slovenske vojske v naloge obmejne policije počutijo slovenski policisti in vojaki, še posebej tisti, ki so se v eni krizi skupaj že totalno izpostavili Sploh ne bom našteval kje in za kakšne naloge so v tej krizni situaciji države v Evropi že uporabile vojsko.

Sprašujem se, čemu služi to slaboumno, kar sovražno slikanje vraga, ali – kdo ima kaj od tega? Nekateri so govorili o enotnosti in primerjali to krizo s krizo pred tridesetimi leti. Tudi pred tridesetimi leti ni bilo romantično, smo se pa enotno, brez glasu proti z zakonom odločili kako gremo na plebiscit. Pa ni šlo samo za osamosvojitev, ampak tudi za zamenjavo političnega in gospodarskega sistema. Po jasnem rezultatu plebiscita smo doživljali nasprotovanje opozicije vladi do same proglasitve države. Kljub temu pa smo imeli toliko manevrskega prostora, toliko iznajdljivosti, toliko korajže, večine v Skupščini in enotnosti vlade, da smo se dovolj temeljito pripravili in uspeli.

 

Kdor bo šel pogledat magnetograme sej, bo videl, da je Demosova večina takrat upoštevala veliko dopolnil opozicije, zlasti pri sprejemanju proračuna. Kriterij je bila koristnost in razumnost predloga, ne uveljavljanje moči za vsako ceno. Ta kultura se je v kasnejših vladah kmalu izgubila. Srečal sem jo spet v Evropskem parlamentu.

V demokracijah prevzame odgovornost vladanja zmagovita stranka oziroma koalicija, ob tem pa opozicija ne izgubi ne dostojanstva, ne vloge. Tudi v slovenskem političnem sistemu ima neko nadzorno vlogo. Za uspeh vladanja je ključno, da je enotna koalicija. Demokracija ne deluje s konsenzom (oziroma zelo redko), ampak z večino. Seveda pa je hudo, če je večina absolutni kriterij.

Pravijo, da je procedura mati demokracije. Ja, da se tudi jahati na proceduri in jo speljati tako, da postane razdiralna in škodljiva, ker lahko prepreči tisto, kar bi bilo treba storiti. Eno je procedura, drugo pa nagajanje. Dobro bi bilo upoštevati, da ima tudi virus svojo proceduro in svoj algoritem, vsekakor tak, da zasede ves prostor, ki mu ga prepustimo.

 

Zdajle ne gre za zamenjavo oblasti, niti za zamenjavo režima. Prejšnja vlada se je sama sesula. Hvala Bogu, imamo novo, ki smo jo postavili demokratično. Brez sprenevedanja, omogočila jo je Šarčeva (ne)vlada.

Vprašanje za vse politične sile v kritični situaciji je, kaj lahko storijo za premaganje krize, po tem jih bodo tudi sodili volilci. Tudi za tiste, ki Janše organsko ne prenašajo, ni najboljši čas, da bi šli totalno po načelu – Naj sosedu koza crkne. Če bi zdajle začela crkati Janševa koza, bi crknilo še kaj, zadelo bi vsakega od nas. In kriza se ne bo končala aprila. Ta vlada mora uspeti.

 

Naj skočim spet za trideset let nazaj. Problem takratne opozicije je bil strah pred uspehom Demosa. Spomnimo se kaj je bilo naročeno ministru Fassinu na obisku v Ljubljani.
Si predstavljate, kako bi bilo, če Demosova vlada ne bi uspela, če ne bi zmagali vojne, ne dosegli mednarodnega priznanja in uvedli svojega denarja. Osuli bi se nazaj v propadajočo in nepopravljivo Jugoslavijo. Kaj bi imeli od tega, če bi Demosu koza crknila?

 

Pri nas boli uspeh, če se ne zgodi na pravi strani, oziroma če nimaš duha po pravi štali. Vendar bi bilo vseeno pametno in najbolje, če bi novi vladi želeli uspeh. Krizo bomo prebrodili samo, če bo vlada uspešna. Opozicija pa lahko odigra odlično nadzorno vlogo v vseh segmentih nadzora nad vlado. Ne bi bil rad pedagoški, na kaj vse je treba gledati (javna naročila npr.).

Preprečevati nujno angažiranje Slovenske vojske za povsem jasno opredeljene namene in zavajati ljudi z izmišljenimi strahovi se mi zdi resnično nedržavotvorno. Ja kdo pa naj nam pomaga v stiski, ob izčrpani policiji na meji, če ne Slovenska vojska. Bomo iskali po svetu najemnike? Komu koristi odpovedovanje notrajnemu, lastnemu viru pomoči?

 

Vem, kaj je vladanje v času krize, imam izkušnje tudi iz opozicije in vidim, kako ukrepajo vlade po Evropi. Ločim med avtoriteto in avtoritarnostjo.

Slišali smo že – Čim slabše, tem boljše za opozicijo. Po tej logiki lahko opozicija bistveno prispeva k izrednim razmeram. Zdajle me res ne zanima, kaj je najboljše za opozicijo, ampak kako bomo skupaj premagali krizo, kako bo čim več ljudi preživelo. Preprečevanje uporabe lastnih virov je neumno in neodgovorno. Čas res ni primeren za vsakršne igrice.

 

Če se bo izkazalo, da moje besede niso dovolj razumljive, bom poklical na pomoč Andreja Štera.

Kristus na Emi

Updated on
Kristus na Emi, pred vso Slovenijo, v najbolj gledanem trenutku.

Groza, šok, nezaslišano, diverzija, zarota,...

Kaj se je pravzaprav zgodilo, da se je v trenutku sprožil ves kulturnobojni ideološki aparat?

Zmagovalka Eme je v napetem trenutku prestopila rdečo črto. Na oder je prišla s tistim, v katerega verjame in se ji je zdel v trenutku sreče najbližji. Bolj osebna, neposredna in pristna ne bi mogla biti. Izrekla je Njegovo ime. Tega ji ni narekovala služba za stike z javnostjo, ni ji naročil župnik ali škof, niti Janez Janša (tudi ne krščanski demokrat Lojze Peterle, ki je pevko slišal prvič). Teorija strateško naciljane zarote odpade. V skrajno napetem trenutku je spregovorilo pevkino srce. Njena glava pa je dodala besede “Ne vem, kaj bodo rekli ljudje.”

Seveda so se ogasili “ljudje” - eni s palico, eni z dobrodošlico.
Ko Pezdir razkrije mafijsko delovanje, ko se koruptno gradi TEŠ 6, ko gre za iransko pranje denarja ali za naše izgubljene milijarde v bankah, ko Jankoviću odpišejo milijonske dolgove, se ne zgodi nič. Slovenska nojevska glava se zarije v globok pesek.

Slovenija se vedno zbudi/jo zbudijo, ko poči trda skorja mita o osvoboditeljih in izdajalcih, pri čemer se Boga in njegove apriori pripiše slednjim. Ideološka in politična diskvalifikacija tega imena in tistih, ki mu pripadajo, traja pri nas neprekinjeno od leta 1941. Spomnimo se, kdo so bile prve žrtve komunistične revolucije in kdaj.

Spomnimo se, kaj smo spomladi leta 1990 našli na “mačkovini” v Gotenici. Četudi so posrbeli za uničenje ali izginotje arhivov, smo našli dokument, v katerem je pisalo, da na celem zaprtem območju Kočevske Reke ni več nobenih znakov verske dejavnosti. Projekt komunistov je bil družba brez Boga. Za zgolj materialistično razumevanje sveta, ki živi od videza in ignorira srce, so Mačkovi komunisti na zaprtem območju doživeli popoln uspeh - 250 kvadratnih kilometrov brez Boga, s sto totalno stolčenimi cerkvami, na katerih so letala JLA do 1956 trenirala bombardiranje. Svoboda! Mimogrede - čisto tako vendar ni bilo. - Maček ni vedel, da je v nekem odmaknjenem gozdu nad Borovcem nek logar v najbolj svinčenih časih vzdrževal eno od božjih znamenj. Eno! Še je tam. Hvala Ti, neznani logar.

Zdaj pa neka Ana Soklič pripelje na oder samega Jezusa Kristusa.
Zaradi govorice srca, v katerem je zapisana človekova narava, se tresejo Dražgoše in CK, ki stoji za njimi. Zgodila se je naplanirana stvar. Pevka je nehote postavila zrcalo slovenski družbi. Iz njega seva odpor do krščanstva. Socialna omrežja so brez filtra pokazala kako je pri nas. Pokazala so na kulturnobojno kontinuiteto, alergijo in sovraštvo, na tisto s čemer kot narod, družba in država ne moremo naprej. Tisto, kar je v popolnem nasprotju z našo ustavo, evropsko,listino o temeljnih pravicah, Splošno deklaracijo o človekovih pravicah - volja do razdora.

Pravijo, da je Sokličeva razdelila Slovenijo. Ni res, samo posvetila je v nesmiselno razpoko. Kasneje pa je še mirno dodala, da je dobro, če v kaj/koga verjameš.

Ob tem sem se spomnil obiska predsednika ZDA Billa Clintona v Sloveniji, ko njegovega pozdrava Sloveniji - God bless Slovenia! Bog blagoslovi Slovenijo! - prevajalec ni zmogel prevesti. Tudi God help Slovenia! Bog pomagaj Sloveniji! se mu ni oglasil v prevodu. Ker je bil prevajalec kristjan, si zadevo lahko razložim samo s samocenzuro.

Spomnil sem se tudi bolj sveže, samo nekaj let stare zgodbe, ko so neki javno izpostavljeni osebi ponudili v podpis pogodbo, v kateri bi se zavezala, da v svojih javnih nastopih v času njene funkcije ne bo uporabljala “Bog živi Slovenijo!”
Stopimo še malo k sosedom. Pred nekaj dnevi sem videl na televizji novega hrvaškega predsednika, ki je brez spakovanja in javno prisegel z “Bogom.”

Spoštovani tovariši, končajte z revolucijo, pustite Boga pri miru, vernim pa priznajte enako dostojanstvo.

Ne morem si kaj, da ne bi dal še enega dokaza, da spet bolj gledam televizijo id kar sem več doma. V nedeljo sem gledal nadaljevanko “V imenu ljudstva”. V njej je scenarist Ajdi Smrekar položil v usta tele besede: “V tem usranem svetu se da preživet in ostat človek.” Tudi teh besed sem bil vesel, ker je v njih luč, volja in upanje. Preživeti moramo kot ljudje. Naj dodam, da nisem imel vtisa, da gledam nadaljevanko, ampak dober dokumentarec.


Ani Soklič nisem hvaležen samo z odlično zapeto zmagovito pesem, ampak tudi za dodatek s Kristusom. Zato, ker je spregovorila o predoru, strahu in luči - ker je dala prednost srcu.

Še bomo hodili po predoru, ampak z vero v luč.

Pot v novo, sožitno Slovenijo vodi skozi srce in pogum ter s spoštovanjem drugega in drugačnega, pa naj ta veruje ali ne.

Draga Ana - hvala za Vodo in srce. Pa srečno v Rotterdamu!

Ljudje, ne se bat!

 

Kdo bo komisar iz Slovenije?

Updated on

Spet je vroče in spet brez potrebe. Kdo je kdo, je pomembnejše, kot kaj je kaj.

Namesto strateškega odločanja imamo prerivanje.

Najprej menim, da bi moralo biti predlaganje imena za komisarja iz  Slovenije zadeva nacionalnega pomena in interesa, ne zgolj vlade ali samo predsednika vlade. Temu primeren bi moral biti postopek, ki bi moral vključevati poleg vlade - formalnega predlagatelja, tudi   parlament oziroma opozicijo. Že dolgo predlagam, da bi bilo politično primerno, modro, predsednici Komisije pa nedvomno všeč, da bi vlada predlagala tri kandidate - med njimi nujno nekoga drugega spola in nekoga iz opozicije. Nova predsednica je željo po več kandidatih že jasno izrazila. Tako bi mela bolj proste roke glede političnega in vsebinskega ključa.

Politične volje v tej smeri zaenkrat ne vidim.

Po drugi strani vidim pri nas celo na visoki politični ravni nerazumevanje osnov delovanja Evropske zveze. Evropska komisija je politična institucija, ne strokovno združenje. Vanjo države članice predlagajo praviloma politike. Nemčija je npr. v zadnjih dveh mandatih predlagala G. Öttingerja, nekdanjega predsednika vlade dežele Baden-Würtenberg. Komisar je politično odgovoren za svoj resor, za uradniške zadeve pa ima ob sebi na stotine visokokvalificiranih uradnikov.  Za svoje oziroma namere oziroma cilje Komisije mora pridobiti politično podporo Evropskega parlamenta in Sveta. Sklicevanje na nekakšno “nevtralnost” ali strokovnost v Bruslju ne prijemlje. Diplomatske sposobnosti seveda niso odveč, ampak pridobitev večine za nek predlog  je politična zadeva. V bruseljskem ringu ima politična barva pomen. Poznavalcev delovanja Evropske zveze je veliko, nosilcev modernih evropskih konceptov ter oblikovalcev političnih večin pa veliko manj.

Veleposlanika Janeza Lenarčiča poznam in cenim še iz časov sodelovanja na Ministrstvu za zunanje zadeve. Pri veleposlaniškem delu v Bruslju je svoje odlično znanje samo še poglobil, še posebej kot član COREPER-ja. Četudi je  njegovo ime že ”zunaj”, je moj razmislek post festum namenjen “ad rem” ne “ad personam”. Torej nič nimam proti temu kvalitetnemu imenu (med bruseljskimi Slovenci bi  jih našli še nekaj), skrbi pa me stanje slovenske politike, ki zaradi domačih političnih računov in taktiziranj ob kandidatu diplomatu ni sposobno predložiti predsednici Komisije vsaj še enega političnega imena.

 

 

 

 

 

Ursula von der Leyen – zmaga kandidata EPP, Nemčije in ženske

Updated on

Izvolitev Ursule von der Leyen pomeni zmago kandidata Evropske ljudske stranke, zmago Nemčije in zmago ženske. V Evropskem parlamentu je nekaj grenkega okusa. Zaklinjanje na t.i. Spitzenkadidata se ni izšlo. Ta res ni zmagal, je pa končni rezultat vendar v skladu z lizbonsko pogodbo, ki pravi, naj bo predsednik Komisije izvoljen v skladu z rezultatom evropskih volitev.

Novo in prvo predsednico v zgodovini Evropske komisije, ki pripada stranki relativnega zmagovalca, so podprli skoraj izključno poslanci iz strank, ki so dosegle najboljše rezultate na evropskih volitvah.

Pozorno sem prebral okvirni program nove predsednice. Razumem, da se ob politični strukturi v EP ni dalo povedati več. Pičla večina ob izvolitvi pomeni, da bo težak cel mandat. Potrebnih bo veliko pogajanj in usklajevanj. Nujno je izrekla besede o miru, vrednotah,  enotnosti, svetovni vlogi Evropske zveze.

Pozdravljam, da želi “okrepiti vezi med ljudmi, narodi in institucijami.” Zato pa je potrebno, da mislimo isto, ko govorimo o vrednotah. Kot zveza in skupnost ne moremo živeti z različnim razumevanjem svobode, spoštovanja dostojanstva vsakega,  identitete, pravne države in načel tržne ekonomije. Tudi je težko živeti skupaj z različnimi davčnimi kulturami.

Zveza potrebuje kakovosten preskok na višjo raven skupnega oz. skupnostnega delovanja. Tega ne more biti brez strinjanja o tem, kaj so prioritetni skupni problemi. Lahko se strinjam s poudarki na gospodarskem,  socialnem in okoljskem področju. Posebej sem vesel novega poudarka na pozornosti do otrok. Mati sedmih otrok bo že vedela, kaj je treba.

Obžalujem pa, da je zdravje omenjeno zgolj geslovno - zdrav planet, zdrav kontinent, varna hrana.

Veliko raje bi videl Webrovo jasno prioriteto - boj proti raku. Namesto varne hrane, bi raje bral o zdravi hrani.

Pri vprašanju umetne inteligence mi je všeč ideja o tehnološki suverenosti, še raje pa bi videl izrecno zapisano ambicijo, da Evropska zveza konča s statusom opazovalca, ko gre za vprašanje  velikih zbirk podatkov, kjer sta ZDA in Kitajska v vojni in pred nami.

Seveda pozdravljam tudi jasne besede glede evropske perspektive držav Zahodnega Balkana.

Razumem razloge, zakaj je predsednica v program vključila tudi novo Konferenco o prihodnosti Evrope, ki naj bi rodila rezultate že čez eno leto. Ostajam pa pri temeljnem prepričanju, da glavni problem Evropske zveze ni pogodba, ampak pomanjkanje politične volje. Nova pogodba lahko izhaja samo iz “okrepljenih vezi med ljudmi, narodi in institucijami.” To pa ne gre brez smisla za dušo Evrope.

 

 

 

 

 

 

Hvala vsem in vsakomur.

Updated on

Po petnajstih letih začenjam prvi teden brez poslanskih dolžnosti v Bruslju ali Strasbourgu.

Volivkam in volivcem se zahvaljujem za zaupanje in čast, da sem jih lahko zastopal. Branki in vsej družini se zahvaljujem za razumevanje in podporo, sodelavcem za izdatno pomoč doma in v Bruslju, novinarjem za dolgoletno pozornost.

 

Trudil sem se biti odgovoren in uspešen poslanec. Kdor je v teh letih srečal Lojzeta Peterleta, je srečal Slovenijo in Evropo. Nikoli nisem govoril, da prihajam iz majhne države ali predstavljam majhen narod. Če bi bili majhni, se ne bi osamosvojili, prebili na politični zemljevid sveta in vstopili v Evropsko zvezo. Ta je naše okolje, je naša izbira in priložnost. Priložnost, ki temelji na spoštovanju dostojanstva vsakega in volji do sodelovanja.

 

Za menoj so bogata delovna leta za evropsko in slovensko stvar. Moja glavna pozornost je bila namenjena zdravju, še posebej boju proti raku. Ta je bila ves čas povezana z delom za boljše okolje in preživetje čebel. Ponosen sem, da sem bil trikrat izbran za najposlanca na področju zdravja.

 

Na zunanjepolitičnem polju sem se v svetovnem merilu vrsto let ukvarjal z Japonsko in Indijo, vodil opazovalne misije Evropske zveze v Nigeriji in Keniji, v Evropi pa sem se posvečal predvsem evropski perspektivi Zahodnega Balkana. K temu sem vzpodbujal dialog med Zahodno in Srednjo Evropo. Ob tem sem lahko podprl številne slovenske gospodarske, kulturne, civilno družbene in druge interese.

 

V posebno veselje pa mi je dokaz, da lahko eden od 751 poslancev s svojo pobudo vpliva na življenje evropskih državljanov. Mojo pobudo za odpravo cen gostovanja pri telefoniranju v tujino čutijo državljani v žepih.

 

Nisem mogel opraviti vsega, za kar so se državljani obračali name, vesel pa sem, da sem lahko več kot dvesto mladim omogočil  evropsko delovno izkušnjo in predstavil delovanje Evropske zveze številnim obiskovalcem iz vse Slovenije.

 

Poslovil sem se z Odo radosti. Ne maram dolgočasne in tehnokratske Evrope. Igral sem za dušo Evrope.

 

Tako mislim delati tudi naprej. Evropo še naprej doživljam kot gradbišče, kot nedokončan projekt in najboljšo možnost za Slovenijo.  Nikoli nisem imel še toliko političnih izkušenj, toliko prijateljev, toliko povezav. Lahko bi rekel, da se šele sedaj počutim politično zrelega. Imam energijo za to in ostajam zavezan slovenskemu in evropskemu političnemu projektu.

 

Še enkrat iskrena in globoka hvala za dolga leta zaupanja, podpore, sodelovanja in spremljanja.

 

Želim vam lepo poletje.

 

Vaš Lojze

 

 

IN MEMORIAM: Nagovor ob slovesu od podpredsednika osamosvojitvene vlade dr. Andra Ocvirka

Updated on

Spoštovani gospod podpredsednik, dragi Andrej, dragi svojci, spoštovani žalujoči!

Poslavljamo se od sedmega ministra osamosvojitvene vlade, njenega podpredsednika za gospodarstvo dr. Andra Ocvirka. Cenil sem njegov pogum, ko se je sredi aprila 1991  priključil vladi v zahtevnem finalu osamosvajanja in prevzel glavno  odgovornost za njegovo gospodarsko razsežnost. Z mirnim značajem, jasno linijo ter dobrim poznavanjem Beograda je  uspešno izpeljal tudi zelo občutljive elemente gospodarskega osamosvajanja.

Zavedal se je velike odgovornosti ob zavesti, da smo prevzeli vlado ob osem odstotnem upadanju gospodarstva in ekstremni inflaciji. Zato se je temeljito pripravil na ključni čas po proglasitvi samostojnosti, ko je bilo treba pomagati gospodarstvu pri preusmeritvi od izgubljenih  južnih trgov na zahodnega in dokazati svetu, da smo gospodarsko sposobni stati sami na svojih nogah.

Zelo je zaslužen z ekipo gospodarskih ministrov, da je prišlo do nujnega in enkratnega sožitja med slovenskim gospodarstvom in slovensko vlado, ki je z reformami vzpostavila naklonjene pogoje za gospodarjenje in v mednarodnem prostoru pomagala k normalnemu poslovanju in uveljavitvi slovenskega gospodarstva. Slovensko gospodarstvo je pokazalo izredno sposobnost prilagajanja na nove razmere, vlada pa posluh za njegove potrebe. Brez tega se ne bi izšli iz krize in se ne bi čez dve leti pokazala nova gopodarska rast. Gospodarstvo je začelo dihati z Evropo po evropsko.

Andro Ocvirk je bil kemik. Bolj ga je zanimalo, tisto kar  veže, kot tisto kar razdvaja. Bil je lojalen in ni sodeloval pri rušenju osamosvojitvene vlade. Globoko sem mu hvaležen za njegov osamosvojitveni prispevek. Njegovo delo naj ostane  spoštljivo vzidano v naš spomin.

Spoštovana gospa Ančka, draga Andrej in Rok, mogoče ste kdaj plačali ceno za politični angažma svojega moža in očeta. Ponosni ste lahko, da ste živeli z možem, ki je svojemu narodu in njegovi državi posvetil najžlahtnejše moči.

Osebno sem vesel, da sva ves čas ohranila prijateljski in spoštljiv osnos.

Hvala Ti, dragi Andro.

Počivaj v miru!

Družini, prijateljem, sodelavcem in vsem, ki za njim žalujete izrekam iskreno sočutje.

Prvi dan po postu.

Updated on

Zbudim se s čudovitim občutkom miru, jasnosti v glavi, enovitosti (kemiki bi mogoče rekli, da se mi je zgodila izotonija) in pretočnosti v telesu.

Četrti teden je prinesel samo še bolj fino in stabilno počutje. Občutek imam, da v telesu ni ničesar preveč, da se je v celicah zgodila obnovitvena preobrazba, da je avtofagija opravila svoje.

Zahvalim se za čudež bivanja, za noč in za jutro, za družino, za prijatelje in sveže napadalce. Opravim duhovne in telesne procedure.

Tehtnica pokaže 73,5 kg. Se pravi, da sem izgubil 11, 5 kg. Trideset dni posta sem opravil igraje. Tudi danes popijem kozarec gline. Med postom sem temeljito  obnovil vedenje o glini in se še bolj prepričal o njeni izredni zdravilni moči.

Čutim tako veselje do gibanja, da dodam deset minut in odtečem pol ure - puls takoj po teku 80.

Ko tečem, razmišljam, kako bi definiral zdravje. Včasih sem mislil, da si zdrav, ko te nič ne boli, danes bi rekel, da je bistven izraz zdravja VESELJE DO ŽIVLJENJA. Čutim polet, telo in duh me vabita, naj nekaj podvzamem. Zagrabi me  misel na zimski vzpon na Triglav, ki sem ga v nedeljo po smučarskem teku na Pokljuki užival iz zraka. Mika me, da bi šel s Cessno pozdravit Veliki Klek.

Včeraj zvečer sem prebiral postne avtoritete Buchingerja, Dahlkeja, Lütznerja in Videnška.

Vsi pravijo isto - ključen je prehod iz posta. Ni se težko postiti, težje je opraviti prehod v normalno življenje. Največjo neumnost bi storil, če bi se prvi dan na polno najedel. Potreben je postopen prehod. Telesu je treba dati priliko, da začne počasi zopet izločati prebavne sokove. Že vrsto let pojem prvi dan jabolko. Danes pojem bio-carjeviča z moje rojstne parcele. Jutri bom dva. Če bi se prehitro odprl hrani, bi lahko dobil težo nazaj prej, kot sem jo izgubil. Pripravim si jedilnik za naslednje dni. Stroka svetuje, da prehod v normalo traja vsaj tretjino časa posta. Spet se spomnim priporočila in prakse jogijev - hrano popij, vodo pojej.

Zdaj se ponuja enkratna prilika, da po enomesečni odsotnosti slabih navad, uvedem tisto, kar bo občutek zdravja ohranjalo. K temu spadajo najprej majhni obroki bio hrane in temeljito žvečenje.

Trudil se bom za posvečeno pozornost pri uživanju hrane, vzel si bom čas in poskrbel za mir.

Po koprivinem čaju z žličko medu si bom pripravil zmešek (smoothy) iz mojih jabolk, klorofila polnega listnatega ohrovta in prvega letošnjega čemaža. Če je dober za medvede, bo tudi zame.

Potem pa moram končati priprave na posebno nalogo. Ta teden bom začel učiti slovenščino belgijsko študentko, ki ima slovenske stare starše.