fbpx
Back to Top

Majniška deklaracija 8.5.1989 in stanje duha danes

Posted on

1. “hočemo živeti v suvereni državi slovenskega naroda:”
s(m)o jasno zapisali podpisniki deklaracije. Ta cilj smo dosegli dve leti pozneje.

2. “ kot suverena država bomo samostojno odločali o povezavah z južnoslovanskimi in drugimi narodi v okviru prenovljene Evrope”: Tako je bilo. Samostojno in svobodno smo se odločili za Evropsko zvezo.

3.  “Glede na zgodovinska prizadevanja slovenskega naroda za politično samostojnost je slovenska država utemeljena le na:
– spoštovanju človekovih pravic in svoboščin demokraciji, ki vključuje politični pluralizem, družbeni ureditvi, ki bo zagotavljala duhovno in gmotno blaginjo v skladu z naravnimi danostmi in v skladu s človeškimi zmožnostmi državljanov Slovenije”.

Imamo politični pluralizem, nismo si pa enotni glede spoštovanja pravic in svoboščin, zlasti ko gre za rano življenje, ki se ne more braniti samo. Ne moremo trditi, da imamo ureditev, ki bi zagotavljala duhovno in gmotno blaginjo v skladu z naravnimi danostmi in z zmožnostmi državljanov. Naravne danosti nam, recimo, omogočajo veliko višjo raven prehranske samooskrbe
od sedanje, zaskrbljujoče nizke. Kakšne težave bi lahko imeli zaradi tega, je malce že nakazala pandemija. Trdim, da številni ustvarjalni ljudje ne morejo prispevati k duhovni in gmotni blagini po svojih sposobnostih, ker je svobodno gibanje po socialni vertikali nivojsko omejeno s pridobitvami revolucije, močjo lobbyjev in klanov za tiste, ki niso “certificirani”. Če bi bilo drugače, ne bi srečeval ljudi, ki so zapustili Slovenijo – zaradi stanja duha, ne zaradi plač. Sramota za Slovenijo, da odhajajo podjetniki v sosednje drżave zaradi bolj naklonjenega poslovnega okolja, manj birokratskih ovir in bolje delujoče pravne države.
Majniška deklaracija 1989 je postala tudi politično izhodišče DEMOS-a, ki je z njo zmagal na prvih demokratičnih volitvah, decembra 1990 pa je doživela še plebiscitarno potrditev. V našem zgodovinskem spominu ima lahko samo mesto enega od ključnih temeljev osamosvojitve.
Ni pa bila samo izraz volje, bila je tudi navdihujoči in navdušujoči izraz stanja duha – ob seveda odklonilnem stališču takratnega enopartijskega političnega vrha, ki je konec junija istega leta poskrbel za konceptualno nejasno oziroma zavajajočo Temeljno listino z jugoslovansko vizijo.

Kakšno je splošno stanje duha v suvereni Sloveniji danes? Omenili smo že podjetnike, ki odhajajo. Tako je bilo v zadnjih letih je tudi z visoko izobraženimi, predvsem mladimi ljudmi. Ne odhajajo pa politiki, ki ne pojmujejo politike kot kulturo, ampak kot vojno. Demokratična politika bi morala sledeč načelu skupnega dobrega težiti v rast celote. V kritičnem trenutku, ki ga delimo vsi, opozicija poglablja razdvojenost in politiko vse bolj radikalno reducira na zgolj boj za oblast. Včasih smo imeli načelo – 100 dni miru za novo vlado.

Opozicija straši z avtoritarnostjo nove vlade doma in po svetu. Kako pa lahko nekdo vodi avtoritarno politiko v koaliciji štirih strank? Recimo, tisti nekdo, ki je zapustil nosilko totalitarne prakse, se zapisal projektu demokratizacije in osamosvojitve, opravil zanjo eno od najtežjih nalog, ter dobil odlično oceno za vodenje EZ pred dobrimi desetimi leti, zdaj pa je predsednik vlade drżave, ki je ena najboljših v boju proti korona virusu?
Nihče me ni prosil, da branim Janšo in gotovo bi znal kaj kritičnega o njem povedati tudi sam, ampak tako pretapljanje njegove osebe v nekaj, kar ni, je najmanj neokusno. Eno je raziskovanje in preiskovanje, nujni opozijski nadzor, drugo pa je pripisovanje slabih namenov (Včeraj sem slišal še eno zanimivo manipulacijo – gospa, ki je na TV SLO govorila o maskah, jih je omenila kot zadevo namenjeno “skrivanju obraza” in ne zaščite proti virusu), zbujanje v sovraštva poglabljanje razdora ali celo pozivanja k nasilju.
Ko smo pred enaintridesetimi leti stali v središču Ljubljane in zaploskali Majniški deklaraciji, je šlo za vse nas, za našo prihodnost, za samostojnost in demokracijo. Oblast, pridobljena na demokratičnih volitvah leto kasneje, je bila sredstvo ne cilj.
Naj slovenski politicum ne zapusti polja kulture in naj skrbi za zdravo medsebojnost. Kako je, ko drugi in drugačni ne velja veliko ali nič, smo že videli.
Naj živi Majniška!

27. april 1941 in revidiranje zgodovine – ali kaj smo res praznovali?

Posted on

 

Desetletja smo praznovali 27. april kot dan ustanovitve Osvobodilne fronte (OF). Potem se je izkazalo, da se na tisti dan ni zgodilo nič odporu podobnega in da o tem tudi ni nobenega zapisnika. Praznovali smo neobstoječe dejstvo. Potem je prišlo do novega zavajanja, ki še traja. Začetek OF naj bi bila Protiimperialistična fronta (PIF), nastala v Vidmarjevi vili en dan prej v kontekstu Društva prijateljev Sovjetske zveze. Ta pa se je po napadu Nemčije na Sovjetsko zvezo junija preimenovala v OF.
Zavajanje je v tem, da se PIF, ki je bila uperjena proti Franciji in Veliki Britaniji in ZDA, podeljuje status predhodnice, predfaze OF. Gre za 180 stopinj razlike. PIF s Partijo na čelu je bila na strani Stalina in njegovega pakta s Hitlerjem, ki je prinesel delitev Poljske, Katin itd. Torej tudi na strani Nemčije. Temu se pravi kolaboracija. PIF in OF sta po namenu diametralno nasprotujoči si zadevi. Prva je bila na strani nacistične Nemčije, druga proti njej. Tu preprosto ni bilo kontinuitete istega namena. Sklicevanje na 27.4.1941 pomeni, da smo dejansko praznovali odpor proti Francozom, Britancem in Amerikancem.
Če bi hoteli opreti praznik odpora proti okupatorju na datum realnega odpora, potem bi bilo utemeljeno in prav, da je to na dan 13. maja, ko je prišlo do prvega oborožena spopada med TIGR-om in okupatorjem na Mali gori, za kar dolga leta niti vedeti nismo smeli, ker ni spadalo v mit o OF.
Od 1990 naprej še kar naprej poslušamo – “Ne bomo dovolili revizije zgodovine.” To je podobno nesrečno in nesprejemljivo stališče, kot je “pozabimo preteklost”. Revidere pomeni ponovno pogledati. Ko pridejo na dan nova dejstva, zagledamo zadeve drugače in to nam omogoča tudi nove interpretacije. Revizijo odklanja lahko samo tisti, ki vztraja na fiksiranem pogledu na stvarnost. Obramba neke interpretacije je zanj pomembnejša, kot resnica. Zgodovinpisje pa mora mora stremeti k resnici. Revidiranje mora biti odprto, dokler ne zasije resnica.
Problem zgodovinopisja ni samo v laži, ampak tudi v tem, kaj se zamolči. Dokler nisem bral Bajtovega Bermanovega dosjeja, nisem vedel, da je Tito nasprotoval izkrcanju zaveznikov Istri, kar bi lahko močno skrajšalo vojno. Tudi to dejstvo kaže, da osvoboditev ni bila prvi cilj, ampak oblast. Naj omenim še dejstvo, da ni partizanska vojska pokazala kakšnega posebnega odpora pri premeščanju nemških enot z južne na zahodno fronto. Nas so učili samo o osvobajanju.
Pomagajmo si z relativno svežim dejstvom. 26.1.2014 je Janez Stanovnik, takratni častni predsednik Zveze združenj borcev po komemoraciji za padlimi partizani v Cerknem presenetil s pietetno potezo in se na Lajšah poklonil spominu tam padlih vaščanov, ki so jih partizani maščevalno pobili zaradi poboja partizanov s strani Nemcev. “Zaradi tega, ker je Centralni komite komunistične stranke Slovenije prišel do zaključka, da je bila ta likvidacija krivična,” je pojasnil sam. Kaj ni to revizija zgodovine? Sedemdeset let je moralo preteči. Do takrat smo se učili o izdajalcih in jemali na znanje načelo – “če so koga ustrelili, je bil že razlog za to”. Koliko slovenskih Lajš in družin ni doživelo nobenega pietetnega nageljna, kaj šele opravičilo.
Brez revizije zgodovine, brez razgradnje mita ne moremo naprej. Potrebna je za osvoboditev, sicer bomo ostali v betonu črnobelosti, ki pozna samo naše in izdajalce. OF 16.9.1941 ni samo razglasila monopola nad vodenjem boja proti okupatorju, ampak tudi definirala izdajo – za izdajalca je veljal poslej vsak, ki se ni boril pod komando samooklicane “vodilne sile”, zveste Stalinu oziroma Kominterni.
Kako močno smo ujetniki mitične konstrukcije o izdajalcih in starih konceptov, kaže obnašanje strank komunističnega navdiha ob nastopu nove vlade. Izdajalec ni Šarec, ki je sam odstopil in s tem odprl pot Janševi vladi, ampak Počivalšek in tisti, ki so bili dovolj odgovorni, da so se v izjemno kritični situaciji odločili za novo koalicijo in preprečili kaos s političnim brezvladjem.
Lepo prosim, ne silite nas nazaj proti letu 1941 in ne izmišljajte si izdajalcev. Raje se pogovorimo, kako bomo preživeli do leta 2041.

(Mimogrede – danes je v Vidmarjevi vili Veleposlaništvo Zvezne republike Nemčije.)

—-
Spodaj stran 34 iz knjige Angele Vode: Skriti spomin. Vodetova je nasprtovala paktu Hitler – Stalin in bila zato izključena iz Partije.

Enolončnico odklanjam (nakup medicinske opreme)

Updated on

Včeraj me je s TV SLO klicala ga. Markovič z željo, da dam izjavo v zvezi nabavami medicinske opreme za oddajo Tarča. Brez odlašanja in izčrpno sem ji odgovoril, vendar v oddaji niso bili posredovani elementi, ki bi celovito prikazali moj angažma, kamera pa se je pasla na meni, kot da sem na kakšnem procesu.
Ker gre za moje dobro ime, želim celovito pojasniti zadevo.

Z zadevo se nisem ukvarjal, dokler nisem po TV SLO z uradnega mesta slišal, da naj bi Nemčija blokirala medicinsko opremo za Slovenijo. Poklical sem nekdanjega tesnega sodelavca kanclerja Kohla v Nemčiji in ga prosil za razlago in pomoč. On ni verjel, da bi Nemčija blokirala blago v tranzitu in me je prosil, naj mu povem, kje je kaj blokiranega, da bo lahko pomagal. Obrnil sem se na pristojne in do danes nisem dobil podatka o tem, je pa minister Tonin javno pojasnil, da je šlo za nateg. Nek drug nateg se je zgodil s pošiljko iz Španije. Oboje me je zaskrbelo. Ko sem se o tem pogovarjal z nekim našim bivšim visokim politikom, ne ravno desne provenience, mi je svetoval – “ne mešaj se v to.”

V soboto 21.3.20 se je name obrnil eden od višjih ljudi v Civilni zaščiti, mi pojasnil zelo težke razmere glede medicinske opreme na terenu in me vprašal, če lahko kaj podvzamem in pomagam. Podobni glasovi so prišli do mene iz zdravstvenih krogov.

V ponedeljek, 23.3. (deset dni po nastopu nove vlade) sem poklical ministra Počivalška, ki mi je povedal , da se zelo trudijo, da pa potrebnih velikih nabav ni in da je “vsaka pomoč dobrodošla”.
Isti dan sem (kljub nerodnosti z nategom) ponovno poklical znanca v Nemčiji in ga vprašal, če pozna zanesljivo podjetje, ki bi lahko kar se da hitro preskrbelo nujno kvalitetno opremo in ne bi zahtevalo avansa.
Svetoval je podjetje, med katerega ustanovitelji je bila Kitajka z direktno poslovno in pravno preverjeno linijo za opremo. Ker ga poznam kot verodostojno osebo, ki je Sloveniji ob in po osamosvojitvi že veliko pomagala, sem se odločil, da priporočilo v korist Slovenije uporabim. Obrnil sem se na priporočeno podjetje in prosil za posebno pozornost do Slovenije.
Ko sem se na Ministrstvu za gospodarstvu zanimal za pogoje za ponudbe, so mi rekli, da bi šlo lažje s ponudbo v slovenščini oz. s slovenskim podjetjem. Potem se je nemško podjetje povezalo s podjetjem, v katerem je solastnica moja hčerka.

Ko je prišla ponudba, na katero nisem vplival v nobeni točki, sem se zanimal za procedure s predpostavko, da so poudbe enakopravno obravnavane po istih kriterijih. Želel sem biti verodostojen pred tujim podjetjem, ki doslej ni poznalo naših navad pri javnem naročanju. Zato sem se obrnil na pristojne na MG, MORS in Blagovnih rezervah. Tako sem tudi spoznal precej zapleten sistem naročanja. S težavo sem ugotovil, da je ponudba prestala osnovno preveritev, kar je bila podlaga za pripravo zavezujoče ponudbe. Ko sem od tam naprej dobival samo še nasprotujoče si informacije, sem podvomil v transparentnost postopkov in se nehal ukvarjati z zadevo. Tudi rok ponudbe je potekel.  V nobeni komunikaciji nisem nič prosil, zahteval, kaj šele pritiskal ali dvigal glas. Hotel sem si biti samo na jasnem glede poteka zadev in verodostojen pred ponudnikom.

 

Za sklep:
Podpiram vsako prizadevanje za več resnice, preglednosti in odgovornosti pri javnem naročanju in želim prim tem TV SLO veliko uspehov. Tudi mene zanima pod kakšnimi pogoji, kriteriji in vplivi so se posli sklepali.  Pričakujem pa, da TV SLO in drugi upoštevajo moj dejanski status in me kot neaktivnega politika brez vsakršne politične funkcije ne obravnava enako kot politike in uradnike, ki so na pozicijah, imajo vzvode oblasti in o nabavi medicinske opreme res odločajo. Nisem več aktiven politik, imam pa pravico biti aktiven upokojenec, lahko tudi na področju podjetniškega svetovanja. Pričakujem tudi razlikovanje med ponudbami, ki so se končale s pogodbo in onimi, ki se niso. Ne bi bil rad predmet kakršnega koli političnega poigravanja, v katerem bi z enim mahom ubili več muh naenkrat. Odklanjam igro z domnevami na podlagi “kaj bi bilo, če bi bilo.” V to enolončnico ne spadam. Sicer želim TV SLO vso srečo pri delu za transparentnost javnega naročanja.

Žalna seja v spomin Ivana Omana

Updated on

Dragi Ivan!

 

Ko sva se zadnjič srečala, si mi z globokim  mirom dejal, da si pripravljen in da se ne bojiš smrti.

Smrti se ne bojijo tisti, ki se ne bojijo življenja.

Ti si živel svoje življenje polno in odgovorno - za družino, za kmetijo, za slovenskega kmeta, za  Slovenijo.

Hvaležen sem Ti, da si bil pripravljen takrat, ko številni niso verjeli, da se bo komunistični režim sesul. Zaoral si prvo brazdo političnega organiziranja slovenske pomladi in se nisi oziral nazaj. Ko si se postavil za dostojanstvo kmečkega stanu, si mislil na vso Slovenijo ter s svojim pogumnim vstopom v politični prostor požel odobravanje širokih krogov slovenskih domoljubov in demokratov.

Ne čudi me, da smo se pri Tebi doma dogovorili za politični projekt Demosa.

Tvoje dejanje je bilo bistveno za volilno zmago Demosa in osamosvojitev. Zapisal si se v vrh osamosvojiteljev Slovenije in postal starosta slovenske pomladi.

Z globokim spoštovanjem se Ti zahvaljujem za Tvojo ljubezen do Slovenije, za Tvoja državotvorna dejanja, za  jasnost, načelnost, odločnost, pogum,  dialoškost, modrost in zdravo kmečko pamet. Iskreno zahvaljen za Tvoj delež pri postavljanju slovenske krščanske demokracije in za dolga  leta prijateljstva.  Hvaležen sem Ti tudi, da si kot prvi  sprejel predsedovanje združenju Vrednote slovenske osamosvojitve. Ti jih poosebljaš.

Dragi Ivan, očak slovenske pomladi, počivaj v miru v slovenski zemlji, ki si jo ljubil in storil zanjo vse, kar si mogel.

 

Lojze Peterle

 

Nekdanji predsednik SKD

Nekdanji podpredsednik DEMOS-a

Predsednik osamosvojitvene vlade

 

Kdo bo komisar iz Slovenije?

Updated on

Spet je vroče in spet brez potrebe. Kdo je kdo, je pomembnejše, kot kaj je kaj.

Namesto strateškega odločanja imamo prerivanje.

Najprej menim, da bi moralo biti predlaganje imena za komisarja iz  Slovenije zadeva nacionalnega pomena in interesa, ne zgolj vlade ali samo predsednika vlade. Temu primeren bi moral biti postopek, ki bi moral vključevati poleg vlade - formalnega predlagatelja, tudi   parlament oziroma opozicijo. Že dolgo predlagam, da bi bilo politično primerno, modro, predsednici Komisije pa nedvomno všeč, da bi vlada predlagala tri kandidate - med njimi nujno nekoga drugega spola in nekoga iz opozicije. Nova predsednica je željo po več kandidatih že jasno izrazila. Tako bi mela bolj proste roke glede političnega in vsebinskega ključa.

Politične volje v tej smeri zaenkrat ne vidim.

Po drugi strani vidim pri nas celo na visoki politični ravni nerazumevanje osnov delovanja Evropske zveze. Evropska komisija je politična institucija, ne strokovno združenje. Vanjo države članice predlagajo praviloma politike. Nemčija je npr. v zadnjih dveh mandatih predlagala G. Öttingerja, nekdanjega predsednika vlade dežele Baden-Würtenberg. Komisar je politično odgovoren za svoj resor, za uradniške zadeve pa ima ob sebi na stotine visokokvalificiranih uradnikov.  Za svoje oziroma namere oziroma cilje Komisije mora pridobiti politično podporo Evropskega parlamenta in Sveta. Sklicevanje na nekakšno “nevtralnost” ali strokovnost v Bruslju ne prijemlje. Diplomatske sposobnosti seveda niso odveč, ampak pridobitev večine za nek predlog  je politična zadeva. V bruseljskem ringu ima politična barva pomen. Poznavalcev delovanja Evropske zveze je veliko, nosilcev modernih evropskih konceptov ter oblikovalcev političnih večin pa veliko manj.

Veleposlanika Janeza Lenarčiča poznam in cenim še iz časov sodelovanja na Ministrstvu za zunanje zadeve. Pri veleposlaniškem delu v Bruslju je svoje odlično znanje samo še poglobil, še posebej kot član COREPER-ja. Četudi je  njegovo ime že ”zunaj”, je moj razmislek post festum namenjen “ad rem” ne “ad personam”. Torej nič nimam proti temu kvalitetnemu imenu (med bruseljskimi Slovenci bi  jih našli še nekaj), skrbi pa me stanje slovenske politike, ki zaradi domačih političnih računov in taktiziranj ob kandidatu diplomatu ni sposobno predložiti predsednici Komisije vsaj še enega političnega imena.

 

 

 

 

 

Hvala vsem in vsakomur.

Updated on

Po petnajstih letih začenjam prvi teden brez poslanskih dolžnosti v Bruslju ali Strasbourgu.

Volivkam in volivcem se zahvaljujem za zaupanje in čast, da sem jih lahko zastopal. Branki in vsej družini se zahvaljujem za razumevanje in podporo, sodelavcem za izdatno pomoč doma in v Bruslju, novinarjem za dolgoletno pozornost.

 

Trudil sem se biti odgovoren in uspešen poslanec. Kdor je v teh letih srečal Lojzeta Peterleta, je srečal Slovenijo in Evropo. Nikoli nisem govoril, da prihajam iz majhne države ali predstavljam majhen narod. Če bi bili majhni, se ne bi osamosvojili, prebili na politični zemljevid sveta in vstopili v Evropsko zvezo. Ta je naše okolje, je naša izbira in priložnost. Priložnost, ki temelji na spoštovanju dostojanstva vsakega in volji do sodelovanja.

 

Za menoj so bogata delovna leta za evropsko in slovensko stvar. Moja glavna pozornost je bila namenjena zdravju, še posebej boju proti raku. Ta je bila ves čas povezana z delom za boljše okolje in preživetje čebel. Ponosen sem, da sem bil trikrat izbran za najposlanca na področju zdravja.

 

Na zunanjepolitičnem polju sem se v svetovnem merilu vrsto let ukvarjal z Japonsko in Indijo, vodil opazovalne misije Evropske zveze v Nigeriji in Keniji, v Evropi pa sem se posvečal predvsem evropski perspektivi Zahodnega Balkana. K temu sem vzpodbujal dialog med Zahodno in Srednjo Evropo. Ob tem sem lahko podprl številne slovenske gospodarske, kulturne, civilno družbene in druge interese.

 

V posebno veselje pa mi je dokaz, da lahko eden od 751 poslancev s svojo pobudo vpliva na življenje evropskih državljanov. Mojo pobudo za odpravo cen gostovanja pri telefoniranju v tujino čutijo državljani v žepih.

 

Nisem mogel opraviti vsega, za kar so se državljani obračali name, vesel pa sem, da sem lahko več kot dvesto mladim omogočil  evropsko delovno izkušnjo in predstavil delovanje Evropske zveze številnim obiskovalcem iz vse Slovenije.

 

Poslovil sem se z Odo radosti. Ne maram dolgočasne in tehnokratske Evrope. Igral sem za dušo Evrope.

 

Tako mislim delati tudi naprej. Evropo še naprej doživljam kot gradbišče, kot nedokončan projekt in najboljšo možnost za Slovenijo.  Nikoli nisem imel še toliko političnih izkušenj, toliko prijateljev, toliko povezav. Lahko bi rekel, da se šele sedaj počutim politično zrelega. Imam energijo za to in ostajam zavezan slovenskemu in evropskemu političnemu projektu.

 

Še enkrat iskrena in globoka hvala za dolga leta zaupanja, podpore, sodelovanja in spremljanja.

 

Želim vam lepo poletje.

 

Vaš Lojze

 

 

Proglasitev čebele za ogroženo vrsto

Updated on

Danes ob praznovanju 2. Svetovnega dneva čebel je Lojze Peterle, nekdanji predsednik Čebelarske zveze Slovenije in evropski poslanec, pripravil tiskovno konferenco ob začetku projekta Razglasitev čebele za ogroženo vrsto.

Na dogodku sta sodelovala tudi predsednik Čebelarske zveze Slovenije Boštjan Noč in podpredsednik Apimondie Peter Kozmus.

Peterle je uvodoma izpostavil pomembnost tega, da pri reševanju vprašanj našega trajnostnega razvoja, zaščite okolje in biotske raznovrstnosti so vse odločitve sprejete v dialogu s civilno družbo. Zahvalil se je predstavnikoma Čebelarske zveze za udeležbo in preteklo ter prihodnje sodelovanje.

Na ravni evropske zveze je opraševanje kot ekonomska kategorija ocenjena na 15 milijard letno. Gre za ekonomsko in okoljsko vprašanje. In obenem gre za našo prihodnost. Kajti čebele so eden najbolj občutljivih elementov našega okolja ter so prvi pokazatelj zastrupljenosti le-tega.

Združeni narodi ocenjujejo, da 40% vseh opraševalcev čaka izumrtje. Pri tem, da je od njih odvisnih 75% kmetijstva. Čebele tako niso le predmet vzdrževanja ekosistema, le prizadevanja za ohranitev narave, take kot smo je navajeni. Pri trendu vedno večje rasti prebivalstva in pri podatku, da se 13% svetovne populacije bori z lakoto, je jasno, da je tema samooskrbe s hrano in lokalne proizvodnje hrane, tema našega časa. Tema, ki bo definirala tudi prihodnje generacije.

 

Po svetu se dogajajo različne dobre prakse. Na tem mestu velja pohvaliti Združene države Amerike, ki so leta 2017 razglasili čmrlja, ravno zaradi njegove opraševalske funkcije, za ogroženo vrsto. Francija se je zaščite čebel lotila z drugega konca in je prepovedala uporabo petih ključnih pesticidov, ki morijo čebele. Denimo na Evropski zvezi smo sedaj uspeli po večletnem delu priti do prepovedi treh od petih, je povedal Peterle.

Razglasitev pomeni začetek takojšnjih premikov na področju podpornih ukrepov pri okolju, pri kmetijstvu, pri dosedanjih praksah ohranjanja biotske raznovrstnosti.

Peterle tako poziva, da Slovenija  posveti del svojih načrtovanih dejavnosti pri naslednjem predsedovanju Svetu Evropske zveze leta 2021. Dejal je tudi: “Na tem mestu pridemo v sliko slovenski evropski poslanci, na katere računam, da se bodo priključili tej pobudi in da bomo stopili skupaj, kot smo pri prizadevanjih okrog svetovnega dneva čebel. Sam sem na to temo že gostil več neformalnih srečanj in pogovorov s svojimi tujimi kolegi. Vidim, da je atmosfera primerna za ta korak.”  

Predstavnika Čebelarske zveze Slovenije Boštjan Noč in Peter Kozmus sta pozdravila ta prizadevanja in namere. Čebelarska zveza podpira prizadevanja za proglasitev čebele za ogroženo vrsto, saj bo to spodbudilo vrsto ukrepov na področju varovanja okolja in biotske raznovrstnosti.  

Pismo podpore

Updated on

Pismo podpore:
26. maja 2019 bodo tudi v Sloveniji potekale volitve za Evropski parlament. Slovenci bomo izvolili
osem evropskih poslancev, ki bodo našo državo ne le predstavljali, ampak konkretno in dejansko
zastopali njene interese. Zato je bistveno, da Slovenijo v Evropskem parlamentu zastopajo izkušeni
in modri ljudje, ki odlično poznajo Evropsko zvezo ter vedo, kaj potrebuje Slovenija.
Zato podpisani izrekamo javno podporo g. Lojzetu Peterletu.
Lojze Peterle je bil predsednik osamosvojitvene vlade RS in je kot edini slovenski član v
predsedstvu Evropske konvencije prispeval k oblikovanju Lizbonske pogodbe. Bil je večkratni
zunanji minister RS.
Njegovo delo v Evropskem parlamentu odlikujejo konkretni rezultati:
- dosledno se je zavzemal za boj proti raku in je v tem mandatu dosegel bistveno povišanje sredstev
za raziskave in preventivo. Kar trikrat je bil nagrajen kot najboljši Evropski poslanec za zdravje;
- tudi po njegovi zaslugi Evropejci ne plačujemo dodatnih stroškov z mobilnim gostovanjem v
tujini (roaming);
- bil je član Odbora za varno hrano; znana so njegova prizadevanja za zaščito čebel in za
omejevanje nevarnih gensko spremenjenih organizmov;
- v prvi osebi je sledil nastajanju in podpisu sporazumov z Japonsko, ki bodo tudi preko 200
slovenskim podjetjem omogočili nove gospodarske priložnosti. Vseskozi je podpiral razvoj
slovenskih podjetij na evropski in svetovni ravni (Krka, Pipistrel);
- posebno pozornost vseskozi namenja mladim, ki jim omogoča delovne izkušnje preko plačanih
pripravništev v Evropskem parlamentu.
Peterle je človek široke kulture, žlahtnega duha in strpnega dialoga, poslanec z bogatimi izkušnjami
v evropskem okviru. Za svoje delo je prejel številna mednarodna priznanja. Evropi vrača dušo.
Ker želimo, da nas g. Lojze Peterle še naprej odlično zastopa v Evropskem parlamentu, mu
izrekamo podporo:
- dr. Evgen Bavčar
- dr. Jože Osterc
- dr. Janez Dular
- Marko Fink
- Imre Jerebic
- Oskar in Tatjana Kogoj
- Jože Jeraj
- Igor in Irma Ogorevc
- Marjan Videnšek
- Mehmedalija Alić
- Lidija Drobnič
- Savica Navinšek
- Breda Potočnik

- Ivo Boscarol

Govor ob 30-letnici krščanske demokracije

Updated on

Spoštovani...

Pred tridesetimi leti smo se 10. marca zbrali na Slovenski matici nekateri, ki smo hoteli v slovensko politiko stopiti z navdihom krščanskega etosa.
Iskre zavesti, samozavesti in odgovornosti so se s spominom na Kreka, Korošca, Gosarja in očete Evrope širile iz kraja v kraj, še bolj, ko smo drugega novembra istega leta ustanovili stranko SKD.
Sooblikovali smo majniško deklaracijo, soustanovili DEMOS, zagotovili slovenski pomladi na prvih demokratičnih volitvah največ glasov in zato prevzeli vodenje vlade, ki je prevzela nase glavno operativno nalogo osamosvajanja.
V procesu mednarodnega priznavanja smo pridobili ključne zaveznike kot so bili kancler Helmut Kohl, papež Janez Pavel II in Alois Mock. S ponosom lahko rečemo, da smo bili prepričljiva in najbolj učinkovita politična izkaznica Slovenije v Evropi in v svetu.

Zato čutim ob tej priliki dolžnost, da se zahvalimo za pogum in predano delo vsem tistim, živim in pokojnim, ki so
se odzvali klicu časa, postavljali slovensko krščansko demokracijo, z njo pa bistveno prispevali k demokraciji, samostojnosti in evropski poti Slovenije.

Ob hvaležnosti pa gre stranki takega imena in takih rezultatov tudi za odgovornost - za lastno podobo, za prihodnost Slovenije in za prihodnost Evrope.

Dovolite mi, da se ob tej slovesni priliki vprašam, kaj pomeni biti slovenski krščanski demokrat.

Slovenski ne pomeni samo pripadnosti eni od evropskih identitet. Pomeni tudi zavezanost politični kulturi, ki ob spoštovanju drugega teži k družbenemu sožitju z vsemi, ki jih zanima rast našega naroda, naše države in naše družbe.
Biti Slovenec pomeni hkrati biti Evropejec. Evropejci smo, ker smo Slovenci. Tu ni razmerja ali - ali. Smo pa Slovenci Evropejci iz Srednje Evrope, s posebno zgodovinsko, kulturno in politično izkušnjo. Slovenski pomeni biti pozoren tudi na globalno razsežnost slovenstva.

Besedo krščanski imamo v našem naslovu od odločnega Omanovega posega na ustanovitvi SKSG: “A se bomo mi branili krščanskega imena?”
Od takrat to besedo doživljamo kot odgovornost pri delu za skupno dobro. Od takrat so naša temeljna izhodišča - oseba z nedotakljivim dostojanstvom, svobodo, pravicami in dolžnostmi, sožitna družba in pravična država.
Z besedo krščansko mislimo na tisto, kar je motiviralo Kreka k izjemnemu socialnemu delu, kar je navdihnilo Schumana za evropski mirovni projekt ali kar je za Evropo naredil Janez Pavel II. Sem spada Evropa solidarnosti in subsidiarnosti. Tu je doma Ivan Oman.

Dovolite še opombo o konzervativnosti. Bistvo konzervativnosti se ne nanaša na čas oziroma preteklost ali tradicijo. Poudarek je na trajnosti, na ohranjanju tistega, kar omogoča kontinuiteto rasti. Več je vredna zvestoba koreninam, kot neprestano inovirannje in všečkanje. Korenine niso preteklost, ampak predpogoj za rast.
Ste videli drevo brez korenin?

Beseda “demokrati.”
Bojim se politikov, katerih ključna beseda je večina, ne pa resnica. Težko gledam tiste, ki raje tekajo za javnim mnenjem, namesto, da bi ga ustvarjali. Ne maram demokracije, ki ne temelji na resnici, vrednotah in načelih, predvsem pa na spoštovanju drugega.

Dragi krščanske domokratke in demokrati!
Pred tridesetimi leti smo se postavili za prave stvari in na pravo stran in zmagali za Slovenijo.
Pred petnajstimi leti smo vstopili v EZ in zmagali prve evropske volitve z voljo po resnično združeni Evropi.

Evropa je v krizi. Naša naloga je, da ohranimo evropski projekt miru in mu damo nove moči. Videli smo razdeljeno Evropo in tega ne želimo videti več. Borili se bomo za Evropo, ki bo živela iz duha njenih ustanovnih očetov.
Največja garancija za mir, varnost in napredek Evrope je zvestoba njeni lastni identiteti.
Manfred Weber je bil jasen - hočemo ohraniti evropski način źivljenja. Ga lahko ohranimo brez Evropejcev, samo s priseljenci?
Zanima me Evropa z veseljem do življenja, Evropa zdravja v zdravem okolju, z zdravim gospodarstvom in zdravo politiko.
Zanima me zdrava Slovenija v zdravi Evropi.
Za to sem delal in temu bom zvest še naprej.

Bog živi slovenske krščanske demokrate, Slovenijo in vso Evropo!
Iskrene čestitke za prvih trideset let!

Strokovni posvet o postu

Updated on

V petek, 22. februarja, ob 11.00 bo v Državnem svetu Republike Slovenije (Šubičeva ulica 4 v Ljubljani) potekal strokovni posvet o postu, ki ga v sodelovanju z različnimi strokovnjaki s tujine pripravlja evropski poslanec Lojze Peterle.
11.00 – Uvodni pozdrav
Lojze Peterle, evropski poslanec
Alojz Kovšca, predsednik Državnega sveta
11.15 – Kaj je post in čemu je namenjen?
dr. Andreas Buchinger, dr.med.; Sonja Bertalanič, mag. varne hrane; prim. Tomislav Majić, dr.med.; Elisabetta Gardini, evropska poslanka (Italija); Dubravka Šuica, evropska poslanka (Hrvaška); Marjan Videnšek, društvo Preporod
12.30 – Moja izkušnja posta – pričevanja o postu
dr. Darinka Strmole, Andreja Romih, Slavica Perme

O gostih posveta
Dr. Andreas Buchinger: Od leta 1987 specialist interne medicine. Poleg tega ima tudi dodatne
kvalifikacije s področja zdraviliške medicine, nujne pomoči, nutricionistike ter psihosomatske oskrbe.
Od leta 1988 do 2017 je bil glavni zdravnik v kliniki dr. Otta Buchingerja, ki se ukvarja s področjem
holističnega pristopa k medicini in postom že vse od leta 1920. Tekom njegove kariere je pomagal
preko 100.000 pacientom s celotnega sveta.
Mag. Sonja Bertalanič: S področja posta je magistrirala na podiplomskem študiju Varna hrana na
Fakulteti za kmetijstvo in biosistemske vede v Mariboru. Tekom raziskave za magisterij je ugotavljala
vpliv ter rezultate različno dolgo trajajočega terapevtskega posta s presnimi sadnimi, zelenjavnimi in
sadno-zelenjavnimi sokovi po metodi, ki jo izvajajo v Zavodu Preporod; pomen hrane iz ekološke
oziroma biodinamične pridelave ter presne hrane za anketirance.
Primarij dr. Tomislav Majić iz Šmarjeških Toplic je eden redkih slovenskih zdravnikov, ki se zaveda
velikega pomena prečiščevanja s postom in prehranskega razstrupljanja. V njihovem zdravilišču je
razvil program Vitalis, ki pomaga ljudem da si okrepijo zdravje in povečajo vitalnost.
Dubravka Šuica je evropska poslanka s Hrvaške, ki se v Evropskem parlamentu veliko ukvarja s
področjem zdravja. Je tudi članica odbora za okolje, javno zdravje in varno hrano. V istem odboru pa je
dejavna tudi italijanska evropska poslanka Elisabetta Gardini.
Od leta 1992, ko je hude zdravstvene težave premagal z uživanjem rastlinske, celo presne hrane,
Marjan Videnšek, ustanovitelj in predsednik zavoda Preporod, prenaša sporočilo med ljudi: načelo za
ohranitev ali obnovitev zdravja je uravnotežen življenjski slog. Minulega decembra je za četrt stoletja
dolgo spodbujanje ljudi k bolj zdravemu načinu življenja in pomoč na poti do samoozdravitve prejel
priznanje horus 2018 – slovensko nagrado za družbeno odgovornost.
Darinka Strmole, dr. med., mati štirih otrok, je končala študij na Medicinski fakulteti v Ljubljani leta
1988. Leta 1999 je opravila šolanje pri eni najbolj znanih bioresonančnih terapevtk na svetu – gospe
Sissi Karz. V zadnjih letih kot predavateljica in mentorica prenaša svoje znanje in izkušnje mlajšim
bioresonančnim terapevtom. Je tudi predsednica strokovnega sveta Inštituta za bioresonanco.
Andreja Romih je univ. dipl. soc. del., psihoterapevtka realitetne terapije in terapevtka medicinske
hipnoze. V letu 2015 je ponovno izvedla terapevtski post (42 dnevni), na katerem se je začela
intenzivneje ozaveščati pomen sanj in predelovati določene čustvene vzorce ter se s sanjami tudi
teoretično bolj poglobljeno ukvarjati.
Slavica Perme, višja socialna delavka, ki je zbolela za revmatoidnim artritisom in je že skoraj pristala
na invalidskem vozičku. Toda s postom in presno hrano je doživela neverjetni preporod ter si ponovno
povrnila zdravje.