Sedaj se je izrekel proti Orbanu še predsednik Evropske komisije. Po njegovem nima mesta v Evropski ljudski stranki. Danes bodo o aktivaciji člena 7 govorili ministri.

Viktorja Orbana sem spoznal leta 1989, kot mladega liberalca in obetavno ime madžarske politične pomladi. Kasneje je prevzel vodstvo madžarskih krščanskih demokratov. Sedela sva skupaj kot podpredsednika ELS na sejah njenega predsedstva. Vedno je govoril jasno, včasih tudi provokativno, vendar ne proti Evropi. Ne prištevam ga med svetnike, v marsičem se z njim ne strinjam, vsekakor pa mu priznavam voditeljstvo in velike politične uspehe po prevzemu izredno težke zapuščine po socialistični vladavini.

Uspel je z gospodarsko politiko in izpeljal Madžarsko iz krize. Tega mu ne oporekajo.

Na močno kritiko je naletel, ko se je resno spoprijel z dediščino komunizma, ko je postavil nekaj stop znakov prevladujočemu evropskemu ideološkemu glavnemu toku in ko se je distanciral od evropske (nemške) migracijske politike.

V starem jeziku bi rekli, da se levo-liberalni odpor do njega hrani predvsem iz ideologije.

Za glavni tok je bilo nesprejemljivo, da je Madžarska z ustavo opredelila kaj je zakon. Tako kot še pet drugih bivših koumističnih držav. Podoben odziv je doživel, ko je spregovoril o madžarski in evropski identiteti. V tej zvezi je jasno omenil krščanstvo kot narodo/državo/kulturo-tvorni element. Ni ga prištel k tradiciji ali ga dal v arhiv, ampak ga jemlje kot enega od virov inspiracije za nadaljevanje evropskega projekta.

Ko sem bral njegov lanski božični govor, v njem nisem videl kulturno-bojnih namenov, pač pa jasen pogled na preteklost in vprašanje iz česa bomo živeli naprej. Temu je sledila ideološko-politična etiketa : “identitetna desnica”.

Orban uporablja besede kot so družina, narod, identiteta, celo krščanstvo.

Za zahodnoevropski glavni tok je to nezaslišano in nazadnjaško. Sprašuje se, kako je mogoče, moralizira in obsoja.

Podobno je glede migracij. Spominjam se, ko smo doživljali številne migrante (mnogi niso bili begunci), ki so nekaj časa prestopali slovensko-hrvaško mejo brez vsakršnih dokumentov na poljubnih mestih. Orban je rekel, da želi kontrolirano prehajanje meje in da hoče vedeti za vsakega pravo ime. Dejal je tudi, da bo varoval državne meje, če EZ ne bo sposobna zavarovati zunanjih meja. Kasnejši razvoj mu je dal več ali manj prav, tudi z zadnjim sklepi Evropskega sveta.

Orbana lahko izločijo iz ELS in ga kaznujejo po liniji Evropske komisije, vendar s tem ne bodo rešena in odpravljena vprašanja, ki jih je izpostavil on oziroma več držav Srednje Evrope.

Težava je v tem, da Zahod ne razume, zakaj je prišlo do razpoke med njim in Srednjo Evropo.

Razpoka je vrednostna. Očitno pod istimi besedami mislimo različno. Dobro prihodnost pa si lahko predstavljamo samo, če bomo o temeljnih vrednotah mislili isto.

Srednja Evropa ima drugačno zgodovisko, politično in kulturno izkušnjo, še posebej zaradi komunizma. Sprejema sekularizem kot načelo, ne pa kot novo in izključujočo religijo.

Zato bi bilo bolj pametno razviti resen dialog o temeljnih vprašanjih, tudi o identiteti, kot držati Orbana stalno na prangerju. Mislim, da Viktor Orban ni glavni problem Evrope, tudi ne ELS.

Tudi ni edini, ki ima težave med “jaz” in “mi”. Če pa smo že ostri, potem uporabimo za vse enaka merila. V tem primeru bi imel Orban kar nekaj zanimive družbe.

Spiegel (ne štejem ga v rumeni tisk) je prejšnji teden objavil doslej javnosti neznano strokovno mnenje pravne službe Evropske komisije v zvezi s tožbo Slovenije do Hrvaške, ki zavrača uresničitev sodbe arbitražnega sodišča o meji.

Mnenje pravnikov pritrjuje upravičenosti odločitve slovenske vlade, da Hrvaško toži in dodatno sproža vprašanje, zakaj mu Evropska komisija v proceduri ni sledila oziroma ga uporabila.

Dejstvo, da Komisija ni sledila strokovnemu mnenju svojih pravnikov in kljub njihovemu jasnemu mnenju ni hotela podati svojega mnenja, seveda odpira vprašanje o politični nepristranskosti Komisije, čeprav se je Komisija vsaj desetkrat javno izrekla za implementacijo odločitve arbitražnega sodišča. (Juncker je med drugim izjavil: “Upam, da bosta obe strani v celoti in brezpogojno spoštovali odločitev sodišča, ko bo sprejeta.”)

Sklicevanje na pravico, da Komisiji ni bilo nujno treba podati mnenja, političnih vprašanj ne odpravlja.

Upam, da bo Spieglova objava prispevala k boljšemu razumevanje vse zgodbe, ki je v bistvu naslednja:
Slovenija in Hrvaška sta poskušala rešiti zadevo najprej bilateralno. Ko je šla Hrvaška v sporazum Drnovšek – Račan s figo v žepu, je zaupanje padlo. Slovenija je sporazum ratificirala, Hrvaška ga je zavrnila. Tudi Janšev in Sanaderjev poskus s potjo v Haag se ni obnesel. Pač pa se je odprla pot v smeri mednarodne arbitraže takrat, ko je Hrvaška v predpristopno dokumentacijo enostransko zarisala mejo med državama, ki ni bila nikoli dogovorjena. Mednarodni pravniki so Slovenijo upravičeno opozorili na možne škodljive posledice in Slovenija je prvič rekla ne. Potem sta se Pahor in Kosorjeva ob sodeloanju/botrstvu Evropske komisije sporazumela, da zadevo prepustita arbitraži – priča temu pa je bila takrat predsedujoča Švedska. S tem si je Hrvaška odprla pot v polnopravno članstvo v EZ. Od takrat naprej smo z EZ in Hrvaško v trilaterali in v območju prava (evropskega in mednarodnega).

Odkar pa je arbitražno sodišče določilo mejo, ni nobene potrebe, da bi zadeve vračali na preseženo raven (neuspešne) politične bilaterale. Bilaterala/politika je potrebna samo za implementacijo sodbe, predvsem zato, da bi se dogovorili za popravke v dobro ljudi, kjer arbitraža ni bila pozorna. V tem duhu sem tudi razumel ponudbo Junckerja za mediacijo, ki je bila žal zavrnjena.

Pravo mora veljati ne glede na aktualne vladajoče barve v Bruslju, Zagrebu in Ljubljani.

Meja med Slovenijo in Hrvaško ni zadeva Evropske ljudske, Socialistične ali katerkoli stranke.

Čim dalj in čim dlje bomo stran od prava, tem več političnih težav bomo imeli na vseh treh straneh.

Evropska komisija se je udeležila zgodbe z voljo, da pomaga rešiti problem. Njena naloga ali naloga njenega vrha ni, da se postavlja na stran Hrvaške ali Slovenije, ampak na stran prava. Tako bo tudi zanjo najboljše.

Hrvaška se že dolgo izgovarja na vprašljivo ravnanje slovenske strani v procesu arbitraže. Dejstvo je, da sodišče ni sprejelo hrvaških kvalifikacij slovenskega obnašanja, presodilo je, da ima ustrezne pogoje, da dokonča delo in ga je s sodbo o meji tudi končalo.

Zato od junija 2017 nimamo več bilateralnega mejnega spora, ampak določeno mejo. To je novo dejstvo, ki ga ne morejo anulirati enstranske odločitve.

Politika bi se morala z vso odgovornostjo vprašati, kakšne posledice sledijo iz te asimetrične slike za sosedske odnose Slovenije in Hrvaške, za širitveno perspektivo Zahodnega Balkana in za verodostojnost Evrope.

Napredovali bomo, ko bo politični realizem pri vse treh udeleženih straneh stopil na stran prava. Slovenija in Hrvaška lahko nadgradita sporazum, nihče pa ga ne more ignorirati.

Takega tedna v Evropskem parlamentu še nismo imeli. Predsednik Evropske komisije Juncker je imel doslej najboljši govor o stanju EZ, predsednik grške vlade Cipras nas je seznanil z dolgo pričakovanim in uspešnim izhodom Grčije iz dolgoletne krize ter voljo, da z Makedonijo uredijo odnose v dobrososedskem ozračju. V istem duhu je govoril predsednik makedonske vlade. Po več kot četrt stoletja se zadeve premikajo na boljše, diši po rešitvi, kar pomeni konec frustrirajoče čakalnice Makedonije pred vrati NATO in EZ.

Tretji predsednik vlade, ki je nastopil, je bil Viktor Orban. Doživel je politični in ideološki napad, kot ga ni pred njim še noben predsednik vlade ali države. Debata je šla daleč čez namero o sprožitvi procesa preverjanja ali Madžarska spoštuje pravo EZ ali ne.

Orban je doživel obračun in sovražni govor. Grešil naj bi na dvanajstih področjih, tudi v odnosu do Romov. Vsekakor bolj kot tožnikom verjamem besedam romske poslanke Jaroke, ki nas je pozvala, naj Orbana podpremo.

Kako daleč gre levica, je pokazala razprava kolegice, ki je trdila, da se na madžarskih univerzah ne uči več teorije spola. Ne poznam odločitve pa tudi ne pravne podlage zanjo, da bi države članice oziroma univerze obvezno poučevale sporno teorijo spola. EZ glede tega tudi nima pristojnosti.

Ideološki napadi na Orbana se vrstijo, odkar je zmagal proti socialistom, ki so mu zapustili državo na kolenih. Danes ima Madžarske izvrstne gospodarske kazalce.

Njegove nasprotnike moti, ker vidi madžarsko in evropsko identiteto povezano s krščanstvom in vidi v njem tudi enega od virov navdiha za nadaljevanje evropskega projekta.

Tretji vir kritičnega odnosa do njega je njegovo stališče do migrantov. Rekel je: če EZ ne bo sposobna zavarovati svojih zunanjih meja, bomo mi poskrbeli sami za svoje meje. Že dolgo to ni več samo njegovo stališče.

Sam imam marsikatero kritično pripombo na njegovo delo, ne vidim pa nobene podlage za prištevanje k fašistom.

Tudi se ga ne da prištevati k evroskeptikom. Predlaga drugačno Evropo, na nekaterih področjih celo več Evrope.

Namesto apriornega obsojanja bi bila nedvomno boljša resna razprava o njegovih predlogih. Če kaj pije vodo, naj se uporabi, drugo pa zavrne.

Levico moti njegov poudarek na družini, narodu in identiteti. Tega ne bi štel k populizmu, čeprav je s temi poudarki že trikrat zapovrstjo zmagal. Če se ne strinja z vsem, kar ponuja ideološki glavni tok, tega ne bi dajal pod ideološko etiketo, ampak kot pravico do različnosti.

Ker so šle zadeve po opisani poti, sem se po vseh razpravah, tudi na razpravi z Orbanom na politični skupini Evropskek ljudje stranke, odločil, da predloga za začetek postopka po členu 7 ne bom podprl.

Sem se pa zavzel, da zadeve, kjer je potrebno, razčistimo in da se o bistvenih razlikah med pogledi držav Srednje Evrope in Zahodne Evrope temeljito in čimprej pogovorimo. Viktor Orban pri vsej svojeglavosti gotovo ni glavni problem Evrope.

Naj ne pozabim – nagovoril nas je tudi predsednik Libanona in zmagali smo v prid evropskih avtorjev, katerih ustvarjalnost bodo morale velike internetne platforme v bodoče pravičneje upoštevati. Prav je, da jasno razlikujemo med pavicami, svobodo in krajo. Pošten odnos do avtorjev ne ukinja svobode interneta.

Vzemite denar tatovom, podjetnike pa podpirajte

Nekoč sem dejal, da je bila ena revolucija dovolj in preveč. To trdim tudi ob branju nove koalicijske pogodbe. Sovražen odnos do vlečnih konjev ali molznih krav ni zgolj zadeva Levice.

Napad na gospodarstvo se ni zgodil slučajno ali po nesreči, bil je izpogajan, podpisan in ratificiran v strankah koalicije. Zato je smešno in neresno opravičevanje, da vlada še ni začela z delom. Kaj bo šele takrat.

Še posebej zato, ker bo o usodi vlade najbolj in najprej odločala Levica, stranka, ki je njena podpornica, navzven pa hoče biti opozicijska in neupravičeno zaseda prostor resnične opozicije.

Ta narobe svet nas bo drago stal, politično in gospodarsko.

Ker koaliciji ni jasno, da se molze krava pri gobcu, so morali to upravičeno povedati podjetniki. Ni sociale brez gospodarstva.

Stvar sploh ni nedolžna. Logika revolucionarno usmerjenih sil je sicer protiustvana, vendar zelo jasna. Čim bolj obremenjuješ in preganjaš podjetnike (joj, kapitaliste, privatnike – mimogrede: ste kdaj vprašali, kje in kako uživajo svobodo sredstva, ki smo jih vplačevali v nekdanji sindikat, ko smo bili zaposleni še vsi avtomatično člani sindikata?), tem bolj se nakazuje nevarna spirala.

Ustavljanje gospodarstva seveda lahko samo slabša socialne razmere. Čim slabše bodo, tem lepše bo slišati revolucionarno govorico.

Po drugi strani berem, da “se urijo” ljudje, ki “bi radi naredili red”. Ne to, ne revolucionarni poziv k nacionalizaciji lastnine podjetnikov, ne dviga ugleda Slovenije v Evropi in svetu.

Ob tem prva stranka koalicije ni članica nobene evropske politične družine.

Seveda me ne navdušuje paravojaški pojav, me pa tudi ne veselijo rastoče skrbi ljudi glede varovanja temeljev naše države. Številni kljub gospodarski rasti in padajoči nezaposlenosti ne čutijo države na svoji strani. Srečujem ljudi, ki se v taki državi ne počutijo dobro in jo zato zapuščajo – predvsem mladi in podjetniki.

Razvoj Slovenije v smeri samo “naših” bi ogrozil njen obstoj.

Želel sem popisati nekaj lepih počitniških vtisov s Paga, pa je smrt znova zaznamovala avgust.

Kot z jasnega je udarilo sporočilo, da je umrl dr. Andrej Capuder, minister za kulturo v osamosvojitveni vladi. Dan za njim se je poslovil še en pesnik – Ciril Zlobec, nekdanji član slovenskega predsedstva.

Andreja Capudra sem nazadnje videl nedavno v bolnici. Težko je bilo videti prijatelja, pesnika, pisatelja, prevajalca in profesorja, ki mu je bolezen vzela besedo. Toda zapomnil si bom, kako močno so govorile njegove oči. Sijale so od Življenja.

Andreju sem hvaležen, da je sprejel politični izziv kot poslanec SKD, minister in diplomat. V politiko pa je vstopil že prej, z besedo – z “Bičem in vrtavko”. Po vrtavki je padel bič. Ne zadnjič. Ko je omenil benediktinski “Ora et labora” je padlo ponovno. Ni šlo za odnos do Capudrove neposrednosti (dlaka na jeziku), ampak do drugačnega temeljnega pogleda na življenje.

Cirila Zlobca sem nazadnje srečal na lanski proslavi dneva državnosti in se takrat spomnil najinega javnega pogovora na Zemonu kmalu po izvolitvi Demosove vlade. Takrat so na ta in druge pogovore prihajali ljudje z obeh strani.

Pogovor je vodil na odprt, kulturen in neideološki način. Podoben je bil malo kasneje pogovor s Pahorjem v Novi Gorici. Pozneje se je začela začetna pogovorna osmoza krčiti na bolj ali manj “naše” dogodke.

Pri obeh pokojnih, ki sta vsak na svoj način zaznamovala svoj in naš čas, ne samo kot pesnika, imamo srečo, da lahko ostanemo z njima še naprej v odnosu, ker sta zapustila bogato dediščino. Njuno slovo nas vabi k ponovnemu branju.

Naj počivata v miru!

Prvi dan na morju smo z veseljem ugotavljali, da je os letos manj, petletna vnukinja pa je strokovno dodala, da ose ne morejo plavati, ker nimajo rokavčkov. Seveda smo se vsi strinjali.

…..

Odločil sem se, da bom preživel dopust čim manj digitalno, ko pa sem izvedel, da je Višje sodišče v San Franciscu pred nekaj dnevi mogočnemu Monsantu naložilo plačilo 289milijonov $ odškodnine za rakom težko bolnemu Dewaynu Johnsonu, sem se poslužil interneta, da bi zvedel kaj več.

Govori se o mejniku v odnosu sodstva do Monsanta in njegovega glifosata.

Debata o tem se je poglobila in zaostrila tudi v Evropskem parlamentu, ko je IARC -Mednarodna agencija za raziskovanje raka (v okviru Svetovne zdravstvene organizacije) leta 2015 prišla v javnost z mnenjem, da glifosat “verjetno” (probably) povzroča raka, za razliko od EFSA (Evropska ustanova zavarnost hrane), ki meni, da to ni verjetno (unlikely).

Ta bistvena razlika je prispevala k ustanovitvi posebnega odbora Evropskega parlamenta za pesticide, katerega član sem.
Sodba močno odmeva med bolniki, kmeti, politiki, industrijo, raziskovalci in pravniki.

Nemškemu Bayerju, ki je prevzel Monsanto so delnice močno padle.

Francoski minister za okolje Hulot govori o vojni proti glifosatu, podpredsednik italijanske vlade Luigi di Maio govori enako.

Jasno je, da po tej sodbi ne bo več tako, kot je bilo. Odboru za pesticide sem predlagal, da obravnava sodbo in dogajanje po njej nujno na prvi seji po dopustih.